Jelena Kantar je svoje raziskovanje sveta začela leta 2012, ko je za svoje prvo daljše potovanje izbrala Indijo. Najprej se je odpravila na jug, se nato počasi pomikala proti severu, nazadnje pa jo je pot vodila vse do Nepala.

Kratki fotografski film je nastal po avtoričinem dnevniku, ki ga je pisala skozi celo njeno potovanje. V njem razkriva svoj pogled na Indijo in na njeno kulturo.

S fotografijo se ukvarja bolj ali manj intenzivno že sedem let, vendar ne sodi med fotografe, ki so priklenjeni na fotoaparat. Verjame, da je določene spomine ali vtise lepše ohraniti v svojem spominu namesto na spominski kartici. Razmišlja, da je dober posnetek odvisen tudi od trenutnega počutja fotografa in ne samo od objektov in subjektov, ki jih poskuša ovekovečiti s fotografijo. Na svojih potovanjih namesto znamenitostim in krajini, daje prednost ljudem in utripu ulice.

Kljub temu, da jo določena oseba v trenutku fotografiranja navduši, ni nujno, da jo tudi fotografira, saj nikakor ne želi zmotiti njene intime. Včasih nastale fotografije niti ne razvije, saj se rado izkaže, da ne odslikava prave narave človeka. Človek v trenutku zavedanja, da je ali pa bo fotografiran, rad spremeni prvinske poteze obraza, pa čeprav nezavedno. Včasih se le zgodi, da je očesni stik dovolj dober povod za komunikacijo, s katero pridobi zaupanje človeka in ga kasneje tudi fotografira.

Odkrivanje novih dežel in njihovih kultur Jelena obožuje, ne samo preko fotografije, ampak na splošno, saj se zaveda, da so potovanja neizčrpen vir znanja, novih in drugačnih izkušenj, zato pa tudi najboljša šola, ki konec koncev šteje in da več kot kakršnakoli formalna znanja.