Bela vrtnica se je na delavnici izkazala za vse prej kot nedolžen motiv. Hitro je postalo jasno, da belina ni barva, ampak razmerje, in da cvet brez ozadja ni osiromašen, temveč razgaljen. Prav v tej razgaljenosti so se pojavili odpor, humor in primerjave z zeljem — kot obrambni mehanizem pred nečim, kar zahteva počasno, natančno gledanje. Vztrajanje pri posameznih listih, ki jih večina ni želela slikati, in pri odsotnosti ozadja, ki je sprožila največ pritožb, ni bila didaktična trma, temveč povabilo: ostati pri stvari, tudi ko ni udobno. Ko cvet ostane sam, brez konteksta in brez dekoracije, se pokaže, kako malo v resnici vidimo in kako hitro posežemo po znanih rešitvah. Morda zato te vrtnice niso bele in morda res nekoliko spominjajo na zelje — a so obenem natančen zapis procesa učenja, v katerem lepota ni cilj, temveč posledica pozornosti.