Na zadnji delavnici smo naredile obrat.
Namesto da bi začele počasi in varno, smo začele hitro.

Pet minut za skico.
Dvajset minut za slikanje.
Brez popravljanja. Brez vračanja. Brez »še malo«.

In zgodilo se je nekaj zanimivega.

Pojavil se je pritisk.

Nekatere so povedale, da so se počutile utesnjeno.
Kot da jim čas beži.
Kot da roka ne dohaja misli.
Kot da bi morale narediti več – hitreje – bolje.

A prav v tem nelagodju se je začelo učenje.

Ko smo kasneje prešle v počasno slikanje, plast za plastjo, z več tišine in opazovanja, se je energija v prostoru spremenila. Roke so postale mehkejše. Pogledi mirnejši. Odločitve bolj zavestne.

Hitri del ni bil neuspeh.
Bil je ogledalo.

Pokazal je, kje nas zagrabi kontrola.
Kje nas zmoti nepopolnost.
Kje postanemo stroge do sebe.

Počasni del ni bil samo tehnična nadgradnja.
Bil je prostor, kjer smo si dovolile dihati.

Na koncu je na tabli visela mala razstava mimoz – vsaka drugačna, vsaka s svojo zgodbo.
In morda je bila največja lekcija prav ta:

Nelagodje ni znak, da delamo narobe.
Včasih je točno tisto, kar odpre prostor za rast.

V akvarelu – in tudi drugje.

🌼💛