Na včerajšnji delavnici likovne skupine Čopinel smo zaključevale portrete z zadnjimi popravki, ozadji in detajli, nekatere pa smo se lotile tudi novega izziva – skupinskega portreta, naslikanega brez fotografije ali drugih pomagal, samo po spominu in občutku. 

Ob tem smo na kratko obnovile vse, kar smo se v zadnjih mesecih naučile o portretu: opazovanje proporcev, odnose med svetlobo in senco, gradnjo obraza skozi večje mase ter pomen pogumnejše, bolj sproščene poteze. In prav tu se je ponovno pokazalo nekaj zanimivega – kako zelo kritične znamo biti do svojih del, hkrati pa tudi, kako previdno še vedno pristopamo k posamezni potezi, posebej kadar ni več “varne” fotografije, po kateri bi se lahko ravnale. 

Kljub temu so prav v takšnih vajah pogosto nastali najbolj zanimivi trenutki. Ko obraz ni več samo iskanje podobnosti, ampak postane raziskovanje izraza, karakterja in lastnega načina slikanja. Nekateri portreti so ostali mehki in zadržani, drugi bolj odločni in barvno izraziti, vsi pa nosijo sled procesa, skozi katerega skupina počasi razvija svoj pogum in likovni glas. 

Naslednja delavnica bo namenjena postavljanju in lepljenju avtoportretov na veliko skupno platno, kjer bodo posamezna dela prvič zares zadihala kot del skupne zgodbe.