Dočakal jo je šele leta 2007, ko sem ponovno vzela drobce v roke in sestavila prvi osnutek za strip. In tako je ostalo. Na ta osnutek so se začeli lepiti novi drobci in začela sem sestavljati … nadaljevanje! Tako sem poleti 2010 pisala nadaljevanje in risala prizore. Rezultat? Dobrih 200 strani zgodbe, ki je bila več kot le scenarij za strip, z zelo površnim začetkom. »Tako pa ne bo šlo. Začetek je potrebno tudi lepo napisati,« sem si rekla in 2011 začela popravljati začetek. »Huh, tole bo pa precej za risat,« je bila naslednja misel. »Kaj. ko bi jaz to dodelala v roman? In po svojih zmožnostih izpopolnjevala slovnico, slog, zgodbo in tudi risala. Hmmm, veliko narisanega materiala, kaj, ko bi vse skupaj povezala v roman z ogromno slikovnega materiala?« In kocka je padla. Sledilo je iskanje prvega bralca poleg fanta. Najboljši prijateljici sem pošiljala poglavje za poglavjem, in ko je po vsakem prebranem poglavju vedno bolj komaj čakala nadaljevanje, sem si rekla: »To je to … ali?« Nisem bila prepričana in projekt je nekaj časa ponovno … počival.
Na magistrskem študiju smo dočakali dan, ko smo se pričeli pripravljati na teme, ki bi jih lahko obravnavali v magistrskem delu. Dan ali dva pred tem sem profesorici prinesla nekaj svojih poezij v italijanskem jeziku, da bi mi lahko podala kakšno mnenje. Še zdaj se ne spomnim, kako mi je to padlo na pamet. Med razglabljanjem o možnih temah, je tisti dan profesorica omenila »Erika, vi, ki imate umetniško žilico, bi lahko pisali o …«, a sem jo miroljubno prekinila, saj sem namreč kar sramežljiva in četudi se je vedelo, da rišem, si tiste strasti še nisem želela deliti z ostalimi. Isti dan sem pisala profesorici in se opravičila, da sem jo tako prekinila in jo vprašala, kaj je želela predlagati s tisto spodbudo. In tako sem se na vajah pogovorila z bodočo mentorico Nives Zudič Antonič, kateri sem poezije tudi prinesla in sva razglabljali, kako bi jih lahko svoje prenesla v magistrsko delo, saj po pravilniku lahko študent predstavi tudi unikatno umetniško delo. Poezija, poezija, že res, da jih tu pa tam napišem, mislim pa, da niso moja najmočnejša plat. Pogovor je tekel dalje in opogumila sem se in razkrila, da pišem roman, ki ga moram izpopolniti. Odziv je bil še boljši kot za poezije. Odločili sva se, da predstavim svoj roman za magistrsko delo. Po vseh seminarskih delih in po diplomskem delu je bilo to nekaj povsem novega in nemir me je brezglavo gnal naprej, samo naprej, še sama nisem vedela kam. Roman je bil napisan v slovenščini in želela sem si ga prevesti v italijanščino. Vendar zaradi ogromne količine dela, in da bi ohranili delo na kvalitetnem nivoju, sva pristali, da lahko ostane v slovenščini, v italijanščini pa oddam analitični uvod v roman. Super. Sledilo je razbijanje glave, kako se lotiti analitičnega kratkega uvoda. Plavala sem v neznanih vodah. Priznam, še to, da sem pisala v fantazijskem žanru, mi je bila neznanka. »Moj roman je pustolovski,« sem dejala, kar ni zgrešeno, vendar je vse prej kot le pustolovski. »Morda spominja na Gospodarja prstanov,« sem se iskala, a tudi temu ni tako. Analitičnemu delu sem posvetila precej časa. Začela sem pri materialu, ki mi ga je priporočila profesorica, in od tam iskala dalje. Ena informacija je vodila v drugo in potopila sem se v svet fantazijske književnosti. Z literarnimi študijami iz tega žanra pri nas precej skoparimo, zato sem jih iskala vsepovsod, tudi v italijanščini in angleščini. Kvalitetne vsebine so me napolnile z novim zagonom, da sem lahko dopolnila svoj izvirnik, obenem pa sestavila analitični uvod, ki bi moral obsegati približno 25 strani … Ampak me je zagnanost povlekla, da jih je naneslo na 100, roman pa se je zredil še za dobrih 230 strani in pustil odprti konec za nadaljevanje. Analitični del je bil pripravljen, roman sem dopolnila. Pregledala ga je somentorica in odločili sva se, da v magistrsko delo priloživa prva tri poglavja zaradi dolge vsebine in avtorskih pravic. Rečeno storjeno. Vse sem uredila in več kot pravočasno oddala. Morda je bila to edina stvar v življenju, ki sem jo uredila pred rokom, saj drugače lovim zadnje roke in delam pod pritiskom. Tudi zagovor je bil odličen in po odločbi komisije, moja ocena ne obstaja, saj so mi želeli dati več kot 10. Romana resda še ni na policah knjižnic in knjigarn, mi je pa vse skupaj podarilo čudovito izkušnjo, ki je sicer ne bi spoznala, obenem pa privedlo do Kosovelove nagrade Univerze na Primorskem.