Podvig v lovu za informacijami se je spremenil v magistrsko delo in v preizkus, da napišem fantazijski roman tudi sama, saj imam glavo prepolno domišljije, katere elementi se porodijo že iz malenkosti. Malenkost na malenkost pa tvori ta skupek, ki nam ne pusti spati. Fantazijski roman ima to moč, da nas posrka vase že v prvih nekaj straneh, kar predstavlja prvo nujno zlo, da lahko sploh uzre luč sveta. Če te magije ni, bo roman težko postal best seller oziroma bo težko prišel med nas. Naslednja čarobnost fantazijskega romana je v tem, da nam nikakor ne dovoli, da bi ga izpustili iz rok. In tako smo po celodnevnem prebiranju že toliko izmučeni, da smo kot ožete cunje in izpustimo debelotar’co iz roke le zato, ker ne zmoremo več, in ne, ker ne bi bila zanimiva. Prisežem, fantazijski romani niso uročeni, da jih zaradi tega prebiramo, kot nori. Uporabljajo poseben mehanizem, o katerem bom pisala v poglavju, ki bo temu namenjen. 

Teme v zgodbah se navezujejo na bitja in prizore, ki v nas vzbudijo zasanjanost in raznorazne spomine, ter misteriozni pridih starih skrivnostnih časov že z uvodnimi besedami in zgodbo samo, kjer srečujemo pogumne heroje, mogočne čarovnike, neusmiljene coprnice, vile, škrate, vilince, orke, čarovnijo, pogumne viteze, dame v nevarnosti, mitološka bitja, pustolovščine in številna druga bitja, ki prebivajo v takih pripovedih in so podlaga zgodbam, ki temeljijo na prijateljstvu, pravičnosti, pogumu in ponosu. Fantazija ima obsežno zgodovino in se je seveda razvila iz mita in pravljice, njena osnova pa je pustolovščina, postavljena v imaginarni svet, navdihnjen po srednjem veku, mitologiji ali gotiki, kjer se junaki borijo s hladnim orožjem ali magijo. Katero od dveh uporabljajo, pa predstavlja bistveni pomen, v katero zvrst fantazije bo roman uvrščen.