»Ime mi je Kvothe. Reševal sem princese iz rok spečih pokopaliških vladarjev. Požgal sem mesto Trebon. Preživel sem noč s Felurijanko in jo odnesel živ ter pri pameti. Z Univerze so me vrgli, še ko sem bil mlajši od večine fazanov. V mesečini sem stopal po krajih, o katerih drugi nočejo govoriti niti podnevi. Govoril sem z božanstvi, ljubil ženske in pisal melodije, ob katerih začno pevcem liti solze. Nemara ste slišali zame.« (Patrick Rothfuss: Ime vetra, 1. del trilogije Kraljemorčeve kronike) 

Tako bi zvenel naš fantazijski roman, če bi ga pisali v prvi osebi. Ko beremo tovrstne fantazijske romane, se z lahkoto poistovetimo z glavnim junakom, dihamo z njim, na nas prenese svoje občutke in večkrat se zgodi, da nas kdo zaloti, kako se nezavedno smehljamo ob branju ali povesimo obraz ob kakšni junakovi bridki izkušnji, saj nam ta iz prve roke pripoveduje o svojih izkušnjah in svojo zgodbo. Take fantazijske mojstrovine imamo najraje. Pri tem pa se je potrebno zavedati, da smo pri branju vselej omejeni na pogled glavnega junaka. Njegov glas je pripovedovalčev glas, ki nas vodi skozi pripoved. V primeru takih fantazijskih romanov lahko avtor izrazi le toliko, kolikor ve in pozna glavni junak. Pisatelj torej uporabi zorni kot glavnega junaka, posledično pa je njegovo znanje omejeno na junakovo znanje. Ta zorni kot je lahko fiksen, če besedo prepustimo le glavnemu pripovedovalcu in na zgodbo gledamo le iz njegovega zornega kota. Lahko je pa tudi spremenljiv, če se zorni kot pomika od junaka do junaka, ki na podlagi tega sestavlja zgodbo. Dober primer zadnje trditve je vsem znana Pesem ledu in ognja, bolje poznana kot Igra prestolov, kjer George R. R. Martin vsako poglavje posebej posveti enemu junaku in tako iz več zornih kotov tvori celotno zgodbo.