V vsaki fantazijski zgodbi spremljamo glavnega junaka na poti po fantazijskem svetu. Videli smo, da je glavni junak tisti, ki fantazijski svet sproti odkriva, ker ga ne pozna do potankosti in nam na ta način da možnost, da lahko ta svet spoznamo tudi mi. Zadeva je pa tudi obratna in celo vzajemna. Fantazijski svet namreč predstavlja junaka in ga oblikuje. Posledično fantazijska zgodba odseva njuno soodvisnost. Davide Pinardi in Pietro De Angelis poudarjata, da sta junak in fantazijski svet med seboj tesno povezana, saj ju avtor lahko ustvari z enakimi metodami. Iz česa je pravzaprav sestavljen vsak svet, tudi resničen? Sestavljajo ga teritorij, zgodovinski spomin, skupne vrednote, jezik, družinske vezi, cilji določene skupnosti in čas, ki vse to povezuje.
Najbrž ste opazili, da so okolja, kraji in fantazijski svet vedno zelo natančno opredeljeni in opisani, da se nam zdi, da smo med branjem dejansko tam. Filmi, ki uprizarjajo fantazijske zgodbe, nas popeljejo naravnost v te čudežne svetove in nas pustijo zasanjane. Ti so mati zemlja in teritorij našega glavnega junaka, v zgodovini pa so vedno predstavljali vzrok za konflikte, saj je bila osvojitev tujega ozemlja pogosto temeljni cilj, za katerega so se junaki v fantazijskih zgodbah tudi borili. Skupnost pa svoje ozemlje brani z lastno krvjo. Tako kot je natančno opisan kraj dogajanja, pa mora biti prav tako do potankosti opisan tudi junak, v prvi vrsti, takrat ko se prvič pojavi v zgodbi. Kakšen je videti, kakšno vlogo ima? Seveda pa je opis tako junaka kot sveta lahko namensko bežen, da tekom zgodbe ustvari napetost. Že ta primer nam jasno pokaže, da se junaka in svet ustvarja na enak način.
Zgodovinski skupni spomin določenega ljudstva se lahko spremeni v pravo simbolno vrednost za to ljudstvo. V njem se namreč prepoznajo in slavijo skupne korenine preko izročila plesov, pesmi, knjig, zgodb. Tudi junak ima svoj spomin na pretekle dogodke in lahko jih seveda deli z ostalimi v skupnosti.
Vrednote, pravila in zakoni, ki vladajo v določenem svetu, so oblikovani s strani vodilnih in na položajih. V fantazijskih zgodbah gre velikokrat za mogočne prednike, ki so postavili temelje ljudstvu in so velikokrat povezani z legendami, vero in prerokbami, ki urejajo življenja posameznikov in jih kot taka lahko glavni junak sprejema ali zavrača. Lahko so v skladu z njegovimi mnenji in njegovimi prepričanji, ali pa jim močno nasprotuje, zato je pomembno, da avtor takoj na začetku zgodbe izpostavi v kaj verjamejo junaki in za kaj se borijo. Spomnimo se Viserysa Targaryena in kako je je George R. R. Martin takoj na začetku zgodbe izpostavil cilje in prepričanja tega junaka ter jih med zgodbo krepil.
Cilji določene skupnosti so lahko idealna tarča, h kateri stremi vsa skupnost in za dosego le teh lahko izvaja ekstremne ukrepe, saj so cilji v fantaziji večkrat povezani z religijo in legendami, ki predstavljajo luč za skupno dobro. Tudi junak ima svoje cilje, za katere se bori. Ti so lahko sorodni ciljem pripadajoče skupnosti, lahko pa odstopajo. Večkrat se zgodi, da se junakov cilj tekom zgodbe spremeni, saj se junak tekom zgodbe tudi izpopolnjuje in odrašča.
Če si za hip zamislimo Hobitovo potovanje v Srednjem svetu, nam zagotovo ne zbeži pisan nabor fantazijskih jezikov. Jezik je namreč tisti element, ki v fantaziji ločuje med seboj ne samo mesta, skupnosti in svetove, temveč tudi skupnosti različnih bitij; vilince, orke, škrate, vile … Našteti nimajo nujno razvit samo svoj jezik, ki jih pomensko loči od ostalih, uporabljajo namreč tudi svoja narečja ali izraze za uroke in prerokbe. Ta vidik se dotika tudi junaka samega, kajti vsak ima na primer že svoje priljubljene fraze. »Lannister vedno poravna svoj dolg.« in seveda »Zima prihaja.«
Del življenja vsakega človeka so seveda tudi družinske vezi. V fantazijskih zgodbah ne gre le za krvne vezi, ampak za razpotegujoče se vezi v strukture, ki zajemajo vsakega, ki je blizu družine. Vsi smo velika družina, obstajajo pa tudi primeri, ko si družine nasprotujejo in na ta način ustvarijo dinamiko mi proti vam.
In na koncu, da vse to sploh obstaja in deluje, potrebujemo element časa. Čas ni ravno element, ki bi nujno oblikoval svet in junaka, je pa pogoj, da se odvijajo spremembe in zgodba, kajti slednji se ne morejo odviti drugače kakor v časovnem obdobju. Če ne bi bilo vladajočega časa, ne bi bilo sprememb, junaki bi bili vedno enako stari in zgodba bi se osredotočala le na enkratne zgodbice kot na primer v Miki Miški.
Nadaljevanje prihaja …
Erika Gregorič
