Heroje poznamo že od nekdaj. Mame so svojim hčeram pripovedovale o pogumnih herojih, ki jih bodo rešili, ko se bodo znašle v nevarnosti, kajti ti rešujejo princese in vse hčere so princese. Tudi fantje so poslušali pripovedi o pogumnih in mogočnih herojih, ki so se bojevali z zvermi, premagovali gorovja in nevarnosti, prehodili milje in milje, da bi prišli do zastavljenega cilja. Te pripovedi so bile epskih razsežnosti, njihova zgodovina pa sega daleč nazaj. Spomnimo se Epa o Gilgamešu in pa Iliade in Odiseje. Našteto sodi v daljšo pripoved, ki opisuje junakovo potovanje in premagovanje ovir in nalog za dosego cilja. 

Ta klasična shema se v fantazijskem žanru tekom časa prelevi v modernejše pojmovanje epske pripovedi, ki ji fantazijski književnosti rečemo epska ali herojska fantazija. Skupni imenovalec temu pod žanru so dolge fantazijske pripovedi, ki obravnavajo načeloma le enega junaka in ta je mogočni heroj, ki ob sebi ne potrebuje skupine, ki bi mu pomagala na poti. Je mogočen in rešuje dame v nevarnosti, bori se s pošastmi, mečevanje mu je mala malica in pokoritev zmajev in ostalih zveri pa kot sprehod. Že ta prvi opis nam da vedeti, da se bo herojska ali epska fantazija zelo razlikovala od visoke, ki smo jo opisovali zadnjič. Če je v visoki fantaziji prevladovalo kolektivno dojemanje potovanja, naloge in nevarnosti junakov, pa tukaj ne gre spregledati, kako je junak sam in na svoji poti in ne potrebuje nikogar, ki bi mu svetoval, ga varoval pred nevarnostjo ali mu pomagal in ga učil o nenavadnih pojavih znotraj fantazijskega sveta. Junak je seveda lahko v skupini, kar se zgodi le redko, razen če se nahajamo v Marvelovih Avengerjih, kjer je vsak od junakov skupine heroj. Ne bo pa potreboval pomoči skupine in med njimi bo vzajemnost temeljila, bolj kot ne, na obvezi, da morajo potovati skupaj, ker je bilo tako določeno in ne zato, ker bi si sami tako želeli. Če še malo primerjamo opisovani žanr z visoko fantazijo, moramo poudariti, da za razliko od visoke fantazije, kjer se odločilna bitka konča s pomočjo magije, se pri epski fantaziji vselej konča s pomočjo hladnega orožja, ki je vir moči in herojskih potez glavnega junaka. Zgodbe epske fantazije se odvijajo v okolju, ki spominja na srednji vek in gotiko, spopadi med junaki pa temeljijo na boju iz prsi v prsi s pomočjo hladnega orožja. Spopadi in spletke med dobrim in zlim, ki v ospredje zgodbe potiskajo boje za zavzetje prestola ali zemlje, so zelo pogosti element herojske fantazije. Oče tega žanra je brez dvoma Robert Ervin Howard s sago Conan, danes pa si te opise najlažje predstavljamo z Igro prestolov, ki sodi v ta žanr fantazije. Resda je v zgodbi veliko junakov, ampak delujejo posamično in tudi poglavja v knjigah, so poimenovana po njih in pripovedujejo zgodbo z vidika vsakega posameznega junaka (heroja) v tej epski pripovedi. Trdne skupine tekom zgodbe praktično ni, razen družine, pa še ta ima razdrte vezi. Vsak junak se lahko zanaša le sam nase in bori se sam. Naj izpostavimo še, kako iznajdljiv, pretkan, pogumen in močan mora biti junak, da lahko sam bojuje svojo bitko, kar se več kot odlično kaže v omenjeni zgodbi. 

V epsko fantazijo večkrat zaidejo tudi elementi visoke fantazije, s to razliko, da se prevedejo v manj pravljični jezik, ki se umakne bolj dovršenemu slogu s pridihom starega jezika, ki podarja neverjeten vtis knjige, kot bi jo napisal star modrec in jo pozabil na tisoče let na staremu podstrešju in je sedaj našla pot med nas, ki beremo o prigodah naravnost iz »tistega« časa.