Letos me ne bodo spravili na morje, pa naj se zgodi karkoli. Venomer ene in iste počitnice v vedno istem terminu in zapovrhu na enaki lokaciji – hrvaški Novalji. In tako vsako leto znova. Kot da je tam kdaj sploh kaj novega. Vse bolj se mi dozdeva, da tam nekaj “ne valja”, kot bi lahko v pogovorni spakedranščini dodali tamkajšnji zlobni in zdolgočaseni domačini ali pa prišleki, ki imajo vsega že poln kufer, ne glede na to, da ga sploh niso vzeli s seboj. Da ne omenjam predpriprav in pakiranja za dopust; dan prej odhod v klet, prekleto romanje v odložišče odvečnega, v klet, ki na prvi pogled deluje kot ropotarnica nakupljenega – neizogibnih civilizacijskih potrebščin, ki jih ob prihodu domov še osoljene pospraviš nazaj v mrzle in vlažne prostore, kjer ob kozarcih s kislimi kumaricami znova čakajo na vroče poletje. In vsa tista vlaga, hinavsko se zažirajoča v vodne blazine, ležalnike, potapljaške maske in drugo kitajsko navlako, ne glede na to, da so večinoma iz plastike, plastika si za vekomaj zapomni, kje je bila in s kom je preživela počitnice; to počne s pritlehnim oddajanjem navzetih vonjav, ki se potem še dodatno vso vožnjo pod neusmiljenimi žarki vnovič segrevajo in cmarijo v prtljažniku avta ter med potovanjem opominjajo na krasno ohlajeno in zatohlo klet, natrpano z vloženinami. Užitek posebne vrste pred odhodom je predpriprava; zapovedano zlaganje v kovčke, v katerih mora biti le najnujnejše; to je psihološko mučenje, še posebej za ljubitelje nereda, kaotično ustvarjalne zmešance, kakršen sem sam. Ko jih iz kleti končno privlečeš do stanovanja, sledi čiščenje starih, lanskoletnih usedlin, najbrž tudi predlanskih, ki se zažrte v usnje nikakor nočejo umakniti prijetnejšim vonjavam. Sledi razgrnitev vseh oblačil na posteljo, pregled potrebnega s seznamom v roki in odkljukavanje že danega v torbe. Seznam je ponavadi predolg, česar se zavem ob potiskanju in stiskanju vsebin v kovčke, zato imam raje potovalne torbe, kjer ni potrebno biti obseden z izkoriščanjem minimalnega prostora. Poleg, kot navadno, predolgega seznama, na katerem se znajdejo tudi dolge hlače in toplejša jakna, ki je še nikdar nisem potreboval (vse je enkrat prvič, že v mislih slišim povišan glas iz kuhinje), bom kasneje opazil nekaj prečrtanih stvari, ki bi mi prišle še posebej prav, a takrat bo že prepozno; vsi bodo že do pasu v osvežujoči morski vodi, ko bom jaz še vročično razglabljal pri sebi, kaj vse sem še pozabil, česa nikoli nisem potreboval, a vedno vzel s seboj ter kaj vedno vzamem na letovanje, a tega nikdar ne uporabljam. 

Posebne vrste užitek je opazovanje obsesivno kompulzivne motnje pri sestri, ko se spravi k razvrščanju parov nogavic (bogokletno je skupaj dati dve različni), spodnjih hlačk (nujno po barvni lestvici, a seveda prednjači red velikosti), spodnjih, predvsem belih majčk (mogoče bo preveč pihalo), pa špangic za lase v mnogoterih barvnih odtenkih (fantje to opazijo na sprehodu) in še bolj v oči vpijočih bleščic (te prepričajo tudi neprepričane najstniške poglede), ki si jih bo potem nizala na v slani vodi umite lase, kakor da je v ponotranjenem trasnu pred ogledalom – veličastna v svoji majhnosti, kot le zmore biti. Le koga vse takrat vidi in razkriva v lastnem odsevu, premišljujem na pol v snu v postelji, ko se spomnim na sijaj v njenih občudujočih, vasezaverovanih očeh in elegantnih kretenj z gestikulacijo primadone ter seveda grimas, ki jih je zagotovo morala več mesecev skrivaj vaditi v sobi. In ona potrebuje še dodaten kovček, tako vedno zatrjuje med mukotrpno vožnjo, ko poslušamo jebene slovenske zimzelene popevke (mama jih obožuje, oče kot stari zaprisežen roker dosti manj – le po kom sem se vrgel?) zelo naglas, ob katerih prepoznamo mamin omejen glasovni razpon in glas, ki zareže v bobniče z ostrino sršenovega pika. A ona je takrat v zanosu nostalgije prihajajočega dopustovanja in tega se ne da zaustaviti v njenem umu. Čez obraz se ji povezne grandomanska odrska prezenca, človek jo kar vidi, kako stoji na bleščečem odru, obsijana z reflektorji z vseh strani, njen stas in glas sta v neizogibnem vzponu poželenja po slavi, neomajna se zdi, a meni le pretirano patetična in samoljubna. In z vsako naslednjo pesmijo je bolj vznesena; večkrat sem z zadnjega sedeža opazil, kako si, misleč, da je nihče ne vidi, z robcem briše ganjene solze ob prepevanju in prisegel bi, da se v njenem spominjajočem zvenu glasu slišijo romantični napevi, ki so – zdaj prebujeni – nekoč obdajali njeno telo še z nekom, meni neznanim moškim. Tudi moj ipod, s slušalkami poveznjen na ušesa, tega ne bo zmogel zakriti. Kot tudi izrazoslovje, ki se bo sicer dokaj stoično zarisovalo na obrazu očeta, ne bo pripomoglo k prekinitvi tega dolgotrajnega trpinčenja, kot da bi bili na kazenski odpravi na goli otok. No, saj je Pag prav takšen – gol, in običajno se zdrznem, ko z avtom speljemo s trajekta v otoško pristanišče, kjer zagledam marsovo pustoto, uničenje zelenega življa zaradi neizprosne sončeve pripeke in migljajočo radiacijo osivelih kamnov. Ko je sestra to goloto zagledala prvič, je brutalno zajokala in se ni pomirila vse do Novalje, kjer je le opazila, da nismo več na Marsu. Toda moj občutek je bil, kot da že dve leti potujemo na otok, vožnja ni bila nič lažja zaradi postankov, na katerih smo se okrepčali z že vnaprej pripravljenimi sendviči s šunko in sirom ter z eno vmes vstavljeno kumarico; kumarice zdržijo dlje kot kakšen paradižnik, saj ti razmoči žemljo do neužitnega, je žugala mama. 

Predvsem pa se veselim zgodnjega vstajanja še pred sončevim vzhodom in polaganja brisač na plažo. To je slovenska nacionalna strategija za vsaj simboličen zavzem tistega, kar bi nam tako ali tako moralo pripadati, se je večkrat skušal šaliti oče, potem ko se je z obveznim pivom v roki zvalil nanjo. Polaganje brisač je bila izključno moja domena, resda vsiljena s strani nadrejenih starcev, ko sem se z ovitimi brisačami spuščal proti morju in se osramočen izogibal očitajočim pogledom domačinov. Postopek sem izpopolnil do popolnosti; vse okoliške kamne sem skrival v bližnje grmovje, kjer sem jih pokril s suhimi vejami. Ob polaganju skal na brisače sem jih podložil še s kakšnim dnevnim časopisom, najbolje s hrvaškim, ki je dal mimoidočim vedeti, da je nekdo bil še maloprej tu in sem s tem odvrnil sovražne osvajalce našega prekrasnega kotička, na katerega smo vsak dan capljali natovorjeni z vso kramo iz kleti. 

»Enej, dej, pejt že v klet po stvari za jutr’, madona!« se zadere oče iz spalnice. 

»Fak!« trznem.