Živio!  Temo o kateri bi pisali si izmislimo sami. Pišimo z veseljem 🙂 Tema dneva: – (Pišemo le 10 minut. Naj bo le harmonično.)  Ne

Živio!  Ne zlorabljajmo umetnost za pridiganje, v želji, da bi spremenili svet. Didaktičnost je posledica naivne vere, da je mogoče s fikcijo odpraviti krivice tega

Živio!  Enako kot za dramo, je notranja zgradba zgodbe podobna pri drugih besedilnih zvrsteh. Gre za brezčasni dramski trikotnik. Naslednji sklop 365 tem je namenjen

Živio!  V splošnem lahko besedilo po moči razčlenimo po stopnjevanju:  Stopnjevanje navzgor (lat. gradatio in maius): (1) Zasnova ali ekspozicija (lat. exposio – pojasnitev, utemeljitev), (2) Zaplet

Živio!  Kot smo že omenjali, pisec skrbno izbere dogodke in jih ustrezno razporedi v času. V tem smislu zlaganja in zasnove se razvijajo zgodbe. Bodimo

Živio!  Stopnjevanje navzgor  (1) Zasnova ali ekspozicija: Je dobra kadar je kratka in hitro zbudi zanimanje za razvoj. Utemelji dejanje, pove potrebne stvari iz predfabule,

Živio!  Stopnjevanje navzdol  (4) Razplet v stopnjah – povzroči ga preobratni moment ali peripetija. Ta zasuče dejanje v novo smer. Kar je navidezno v junakovo

Živio!  Dramski trikotnik se nam je v prejšnjih dneh zasidral v našem spominu, zdaj slike ne potrebujemo več, imamo jo zabeleženo v spominu.  Krovni zaplet

Živio!  Danes praznujemo slovenski kulturni praznik, Prešernov dan, na obletnico smrti največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Prvič smo proslavljali kulturni praznik po sklepu osvobodilnega gibanja

Živio!  Krovni zaplet v zgodbi poudarja, kako se dejansko stvari dogajajo, kako vzrok povzroči posledico, in kako posledica postane vzrok, ki sproži novo posledico.  Nasprotno

Živio!  Četudi pišemo fantazijsko in uporabljamo čudaštva, ki se v realnem življenju ne dogajajo, smo pri pisanju konsistentni. Pisec ustvarja nova pravila vzorčnosti in ta

Živio!  Literarna besedila, ki jih pišemo, ločujemo tudi po žanru. Skozi tisočletja, ko so si ljudje pripovedovali zgodbe do nastanka prvih pisanih virov, preko dva

Živio!  Žanrska literatura je ime za pripovedno prozo, ki je napisana po vzorcu (shemi, formuli) za določeni žanr in njegove ljubitelje. Žanri so največkrat poimenovani

Živio!  Kakorkoli že, če želimo da naše delo prebere čim večji krog ljudi, potem pišimo žanrsko literaturo. Večina bralcev rada posega po kriminalkah, pustolovskih romanih,

Živio!  Žanri, predvsem v ZDA, pa so močno razviti. Danes bom navedla žanrski in podžanrski sistem, ki ga uporabljajo pisci scenarijev za filme. Podobna razvrstitev

Živio!  Vsak žanr ima pravila, v nekaterih so bolj prosta in prepustna, v določenih pa strožja. Bralec proznega dela ali gledalec filma pozna te običaje

Živio!  Pa se vrnimo še malo na strukturo zgodbe z zapleti, ki morajo poskrbeti za naraščanje pritiskov, ki potiskajo like v vedno težje dileme, ko

Živio!  Dokončano prozno delo predstavlja sto odstotkov avtorjevega ustvarjalnega dela. Velika, več kot petinsedemdeset odstotkov dela gre v zasnovo prepleta glavnega lika z razmišljanjem in

Živio!  Pri ustvarjanju se pisca oklepata dve ideji: premisa, ideja, ki nas navdahne po ustvarjanju zgodbe in vodilna ideja, končni smisel zgodbe, izražen z dejanji

Živio!  Aksiomi po Robertu Mckeeju:  Protagonist je lik z voljo. Ima zavestno željo. Ima tudi notranje protislovno nezavedno željo. Imeti mora vsaj možnost, da uresniči

Živio!  Ko pišem za 365 tem in študiram iz knjig različnih učiteljev kreativnega pisanja, že načrtujem svoja prihodnja besedila. Pisanje priporočil, tem in razmišljanje o

Živio!  V zgodbah se vse vrti okoli lika ter zapletov, ob katere trči lik. Svet lika si lahko zamišljamo triplastno. Prva plast je njegov najgloblji

Živio!  Tako kot velja za vsa človeška bitja, naša prepričanja o sebi oblikujejo naše misli. Prepričanja so lahko moč, ki ustvarja ali uničuje. Človeka ne

Živio!  Pišimo od noter navzven. Kaj to pomeni? Vprašajte se: “Kaj bi naredil, če bi bil lik v takšnih okoliščinah?”  Pisci so improvizatorji in igrajo

Živio!  Za kratko zgodbo je značilna enodejanka, ki tvori nekaj sekvenc – zapletov in peljejo do enega velikega preobrata, ki zgodbo zaključuje. Daljše prozne zgodbe,

Živio!  Podzapleti tvorijo ritem zgodbe. Dva preobrata sta premalo, nekaj potem zmanjka, zato je pomemben tretji preobrat, da se dotaknemo meje. Ritem v treh preobratih,

Živio!  Ko pišemo, se izražamo z besedami, tako da pišemo lepe zgodbe. Vendar je jezik samo orodje, pomembnejša je svojskost, ideje, čustva in način kako

Živio!  Tekst pomeni čutno površino umetniškega dela, medtem ko je podtekst življenje pod površino – misli in občutki, tako znani kot neznani in prikriti z

Živio!  V grški glasbeni lestvici (vsebuje 12 tonov) so nekatere note med seboj v harmoniji, druge v disonanci, neskladju, neubranosti. Slednjim mora slediti dodaten ton,