Živio!  Največja težava pri pisanju dialogov je najbrž ta, da se vsi liki med seboj pogovarjajo na enak način in zvenijo enako. Ta simptom je

Živio!  Nekateri pravijo, da imamo nekje v zgradbi možganov organ, ki sprejema miselne vibracije, ki niso nič drugega kot “slutnje”. Imenujemo ga tudi šesti čut.

Živio!  Z dnevnim pisanjem krepimo svojo moč in domišljijo. Ne razmišljajmo preveč, vzemimo v roke svinčnik in papir in pišimo z veseljem 🙂  Pišimo s

Živio!  Kaj sploh je domišljija? Napoleon Hill, motivacijski govornik, pravi, da je domišljija delavnica, v kateri so ustvarjeni vsi načrti, ki jih je kdaj naredil

Živio!  Rečeno je bilo, da domišljijska zmožnost deluje v dveh oblikah: umetna domišljija, s katero lahko človek preuredi stare zasnove, ideje, načrte v nove kombinacije.

Živio!  Ena izmed poti k umetniškemu mojstrstvu je ta, da sistematično razvijamo pripovedne tehnike. Teh je v sodobnem pripovedništvu zelo veliko in neprestano se porajajo

Živio!  Čehov in Tolstoj sta govorila, da je naloga pripovedi ‘pripovedovati resnico’. Sodobniki bi temu oporekali, kajti ali je sploh mogoče izrekati resnico? Kaj sploh

Živio!  Ena od standardnih načinov učenja je posnemanje. Poiščemo kakšno staro, neznano in pozabljeno obliko pripovedi in jo prestavimo v moderno snov. Ali pa bolj

Živio!  Zadnjič sem na Facebooku naletela na zanimive odlomke iz šolskih spisov otrok. Ta se mi je zdel še posebej prisrčen: Zelo sem se ustrašil,

Živio!  Danes bom pisala o očarljivosti besedila in prepisala nekaj teksta iz knjige Walterja Moersa, Mesto sanjajočih knjig.  ‘Vsaka beseda res stoji na pravem mestu.

Živio!  Tokrat bom pisala o navdihu. Ker pa je Walter Moers v knjigi Mesto sanjajočih knjig lepo opisal trenutek, ko srečaš ‘orm-a’, sem tekst prepisala

Živio!  Globoko smo že zabredli v skrivnosti dobrega pisanja. Tokrat se bomo vrnili na najobsežnejšo književno vrsto t. i. roman. Roman je najobsežnejša pripovedna vrsta,

Živio!  Ko izberemo ali najdemo osnovno idejo za roman, razmišljajmo o namenu svojega romana – kaj želimo z zgodbo, ki jo bomo napisali, povedati. Kaj

Živio!  Zdaj, ko smo izbrali snov, (sporočilnost, namen) svojega romana, si omislimo še temo. Tema je tista snov, ki pomembnejše osvetljuje sporočilnost književnega besedila. Tema

Živio!  Izbrali smo snov, napisali smo namen, določili smo glavno temo, zdaj je nastopil čas, da vse svoje misli, ki se nam utrinjajo, ko premišljujemo

Živio!  Če smo vse vaje do zdaj izdelali, potem je čas, da napišemo povzetek romana, o katerem premišljujejo že nekaj dni. Povzetek naj ne bo

Živio!  Še vedno smo pri romanu. Zdaj imamo že zelo grobo nastavljen roman, čas je, da začnemo razmišljati o glavni zgodbi in o notranjih zgodbah,

Živio!  Četudi nikoli ne bomo napisali romana in se bomo raje usmerili v pisanje člankov, ali pesmi ali kakšne druge umetniške/neumetniške vrste besedil, se lahko

Živio!  V grobem imamo napisano strukturo zgodbe in tudi like smo si že zamislili. Zdaj je morda čas, da si like domislimo natančneje. Vprašanja, ki

Živio!  Ponovimo:  ZgodbaZgodba je celotno zaporedje dogodkov, ki jih v leposlovnem delu predstavimo v kronološkem zaporedju, torej tako, kot so se dejansko zgodili.  Plot –

Živio!  Včasih se izgubimo v labirintu dogodkov, literarnih oseb in se rdeča nit pripovedi zavozla. Zato je dobro, da si vzamemo čas za premislek. V

Živio!  Izdelajmo si plot zgodbe: Elementi plota: Glavni lik: skrivnostni 33-letni moškiStranski lik: osamljeni 20-letni moškiKraj in čas: cerkev, sodobni časPoložaj: Nekdo zmotno meni, da

Živio!  Vaja za pisanje kratke zgodbe. Namen: Pisanje izmišljij – po domišljiji, sledenje svoji lastni rdeči niti, ki jo imamo v mislih. Pišimo z veseljem

Živio!  Ste včeraj napisali kratko zgodbo? Nič narobe, če ne. V primeru, da ste zgodbo že napisali, napišite povzetek svoje zgodbe, sicer pa povzetek prihodnje

Živio!  Danes nadaljujemo prejšnje vaje. Bolje je, da imate svojo zgodbo napisano, sicer pa si izberite zgodbo kakšnega znanega pisatelja.  Besedilo poskušajte skrajšati na polovico.

Živio!  Recimo, da imamo napisano zgodbo, ki smo jo ustrezno okrajšali. Naslednji korak je preveriti namen zgodbe: Ali sem napisal tako, kot sem hotel? Kaj

Živio!  Vaje tega tedna so namenjene tudi sledenju enemu izmed načel stilistike – jedrnatosti. Do zdaj smo napisali zgodbo, ki smo jo skrajšali približno na

Živio!  Zgodba o jedrnatosti pa še ni končana. Včeraj smo v enem stavku zajeli celotno vsebino zgodbe, zdaj pa še enkrat preberimo napisano zgodbo, povzetek,

Živio!  Po napornem tednu si vzamemo kratek predah. Pozabimo na vse, kar smo o literarni teoriji izvedeli. Sprostimo svojo domišljijo. Pišemo prosto in popolnoma sproščeno. 

Živio!  Skozi 365 tem sem že pisala o tem, čemur bi se pri pisanju morali izogibati. Pa vendar mi izkušnje, ki sem jih pridobila med