40 km Dubaja 

Jaz ne bi bila jaz, če se ne bi na lastno pest odpravila raziskovat s svojim ferrarijem. Vsi mi odsvetujejo, češ, da je center predaleč, da moram vzeti taksi … ne, ne, do Palm beacha je 45 minut s taksijem … Nič, ker sem že na terminalu pač poskusim. Časa je le 3 ure. Ne morem si privoščiti zamude. Ni šans. In se peljem, 15 minut, da zapustim port, potem pa še ura do centra mesta. »Sprehodim« se skozi City walk, četrt, ki je rezervirana za pešce. Zelo lepo je, a se šele prebuja. Lokale odpirajo, trgovine tudi, ljudi ni, le skupina Korejcev in jaz. Povsem blizu sem najvišji stavbi na svetu, na katero bi se rada povzpela. A tik pred mano nepremostljiva ovira, avtocesta. In kaj zdaj. Vidim kao nek prehod čez avtocesto, a se izkaže, da je le dostop do metroja. Vstopim na postajo, kjer ne najdem lifta. Ura je pol enajstih. Nič, papa, najvišja stavba na svetu. Boš pač še počakala na moj obisk. Vračam se, moram zelo naokoli, ker ne morem čez neko glavno cesto. Ura je že blizu enajst. Mudi se. No, končno mi uspe, a zapeljem na še precej prometno cesto. Kaj čem. Nonšalantno se vozim, sem prava atrakcija za tamkajšnje voznike.  

»Can you take a picture?« me v križišču vpraša nek moški. 

»Of course, You can, why not!« 

Uspe mi najti lepo ulico, brez prometa, s prekrasnimi vilami in že sem v portu. Ura je dvanajst, še malo se sprehajam po terminalu in že sem »doma«. Utrujena, a zadovoljna, ker sem sama sebi in drugim dokazala, da zmorem priti do centra Dubaia. 40 km, morda še več sem prevozila, s povprečno hitrostjo 15 km. A moja želja, videti Dubai z višine 828 m žal ni uresničena. Vrnem se Dubai, brez dvoma ter si privoščim teden dni počitnic v tem prekrasnem mestu, pravzaprav velemestu. Lepo je, čisto, nikjer nobene smeti, lepi dostopi za invalide, umirjen promet, visok standard, vozni park izjemen, nobenih motorjev. Le jaz na svojem Ferrariju. Atrakcija, da večje ni, hihihi. Za domačine, za Dubai. Odhajam v Muscat, Oman in potem oddih, odklop, počitnice, počitek od javljanja, od FB … Odmor!!!!!!!. Prepotreben! 

Ana Kersevan: Koliko lepih doživetji nam boš prinesla … že komaj čakam.

*

Zarja Trkman: zdaj pa tudi jaz že hrepenim po domu, pa ne, da mi je dolgčas, a moja “tukajšnja familija se redči, danes je odšel Arthuro, ker je žena ostala v bolnici v Dubaju in ne moreta nadaljevati potovanja … meni dragi so že skorajda vsi odšli … tako da ja, želim si domov Ana Kersevan.