Vrata na zaslonu se počasi odpirajo. Vemo, da za njimi ne bo nič dobrega, pa vseeno gledamo. Grozljivke nas vabijo v nenavaden dogovor: za nekaj časa se bomo pustili prestrašiti, čeprav bi lahko večer preživeli povsem mirno.

Filmski junak zasliši hrup iz kleti in se odpravi po stopnicah. Seveda sam. Seveda brez primerne svetilke. Gledalec že pred prvim korakom ve, da je to slaba zamisel.

»Ne hodi dol,« rečemo človeku, ki nas ne more slišati.

Nato gledamo naprej.

V tem je del posebnega veselja grozljivk: nevarnost prepoznamo, predvidimo in včasih celo natančno vemo, kdaj nas bodo poskušali prestrašiti. Pa nam srce vseeno poskoči.

Z veseljem, vendar ne preveč

Raziskovalci so to nenavadno bližino strahu in užitka preučevali tudi zunaj kinodvorane. V raziskavi, objavljeni leta 2020 v reviji Psychological Science, so spremljali 110 obiskovalcev danske hiše strahov, merili njihov srčni utrip in jih spraševali o doživljanju.

Pri ocenah posameznih trenutkov so ugotovili, da največ užitka ni bilo povezano z največ strahu. Prijetnost je naraščala do določene ravni prestrašenosti, nato pa upadala. Raziskava je zajela ljudi, ki so takšno doživetje izbrali sami, zato ugotovitev ne moremo preprosto prenesti na vse gledalce in vse grozljivke. Aarhus University

V vsakdanjem jeziku bi lahko rekli: dovolj, da nas stisne, vendar še toliko, da želimo ostati.

Ta meja je za vsakogar drugje. Nekdo uživa v počasnem nelagodju, drugi v nenadnih presenečenjih. Tretji oboje brez obžalovanja prepusti drugim in si izbere komedijo.

Največ dela opravi hodnik

Za dober filmski strah ni vedno potrebna pošast. Včasih zadošča hodnik, ki ga kamera kaže nekoliko predolgo.

Vrata ostanejo zaprta. V ozadju nekaj zaškripa. Pogledamo v temen kot, nato spet k vratom. Začnemo iskati podrobnost, ki bi nam povedala, kaj prihaja.

Film nam odmeri informacije. Nekaj pokaže, nekaj zadrži, nekaj prepusti našemu pričakovanju. Ko se nazadnje oglasi telefon ali izza vogala skoči mačka, smo že pripravljeni na veliko hujše.

Takrat se lahko zasmejimo lastnemu poskoku. Ustvarjalec nas je ujel pri sodelovanju: sami smo pomagali zgraditi napetost.

Izmišljena nevarnost ima okvir

Privlačnost grozljivk si lahko razlagamo tudi z razliko med filmsko in vsakdanjo negotovostjo.

Pri filmu smo praviloma pristali na izkušnjo. Poznamo njen začetek, približno dolžino in možnost odhoda. Doma lahko prižgemo luč, zmanjšamo glasnost ali ustavimo predvajanje.

Skrbi zunaj zaslona se pogosto ne držijo takšnega urnika. Ne vemo, kdaj se bo zaplet razrešil, kdo bo poklical in kaj bo pisalo v naslednjem sporočilu.

To je možna razlaga privlačnosti izmišljenega strahu, ne univerzalen odgovor. Nekoga bo grozljivka razvedrila, drugemu bo k napornemu dnevu dodala še neprijetne podobe. Tudi izključeni televizor ne zagotavlja, da je zgodba že zapustila naše misli.

Pošast lahko prinese kaj znanega

Grozljivka ima veliko načinov, kako se približati gledalcu. Lahko nas zanima uganka, vzdušje, nenavadna zamisel ali usoda človeka, ki se je znašel v nemogočem položaju.

Včasih je neprijetnost zgodbe prav v tem, da njeno jedro dobro poznamo. Junakinji nihče ne verjame. Nekdo prestopi mejo doma. Skupnost vztraja, da je vse v redu, čeprav posameznik opaža nasprotno.

Nadnaravni zaplet lahko takšen položaj poveča do skrajnosti. Ob njem se lahko vprašamo, kdaj bi sami spregovorili, komu bi verjeli in koliko opozoril bi še razložili kot naključje.

Seveda vsak film ne potrebuje globoke družbene razlage. Včasih si želimo samo spodobno strašljivo zgodbo. Tudi to je dovolj dober razlog za ogled.

Pogum ni vstopnina

Manj prijeten del skupnega gledanja nastane, ko nekdo neha uživati, drugi pa ga prepričujejo, naj zdrži.

»Saj je samo film.«

Stavek je stvarno pravilen, vendar človeku, ki mu prizori ne ustrezajo, ne pomaga prav veliko. Prav tako ni treba dokazovati odraslosti s tem, da pogledamo vse.

Pri izbiri skupnega večera je povsem uporabno vprašanje, kaj komu ni prijetno gledati. Nekoga moti nazorno nasilje, drugega občutek ujetosti, tretjega zgodbe o otrocih. Dogovor ne pokvari zabave. Pove nam, kateri film je sploh primeren za družbo na kavču.

Prostovoljnost je navsezadnje precej pomemben del dogovora, zaradi katerega je lahko strah zabaven.

Ko se prižge luč

Po koncu filma se soba vrne v svojo običajno velikost. Odeja je spet samo odeja. V kuhinji nekaj poči in ugotovimo, da se ohlaja cev.

Morda se še malo smejimo prizoru, ob katerem smo skoraj stresli pokovko. Morda drug drugemu priznamo, da nas ni najbolj prestrašila pošast, temveč trenutek, ko je vse utihnilo.

Potem gremo ugasnit luč na hodniku.

Čeprav jo bomo nocoj morda ugasnili nekoliko hitreje in se v dnevno sobo vrnili z malce odločnejšim korakom.

Vir: Andersen in sodelavci: Playing With Fear: A Field Study in Recreational Horror, Psychological Science, 2020. Uvodni filmski prizor je izmišljena ponazoritev.