Družba / Prosti čas

Včasih si zaželimo samo nekaj minut, v katerih nas nič ne pokliče. Brez opozorila na telefonu, glasbe iz sosednjega prostora in pogovora, ki ga moramo poslušati, čeprav mu nismo namenili pozornosti. Razstava Oklepi Anžeta Seklja odpira zanimivo vprašanje: kako se zaščitimo pred okoljem, ki od nas nenehno nekaj zahteva?

Za razstavo Oklepi je v ljubljanskem Steklenem atriju objavljen termin od 5. novembra do 3. decembra 2026. Sekelj v projektu s pomočjo 3D-skeniranja in strojnega učenja ustvarja kiparske oblike, povezane z raziskovanjem vsakdanjega zvočnega okolja. Izhaja iz zgodovinskih zaščitnih oklepov ter jih povezuje s sodobno ranljivostjo in potrebo po odpornosti. www.ljubljana.si

To je umetniška iztočnica, ob kateri se lahko ustavimo tudi brez posebnega poznavanja tehnologije. Oklep namreč razumemo skoraj neposredno: nekaj mora ostati zunaj, da bi bilo tisto znotraj varno.

Toda kaj danes poskušamo zadržati pred vrati?

Zvoki, ki jih nismo izbrali

Zvok je lahko razlog, da nekje ostanemo. Zaradi glasbe sedemo bliže odru. Znan glas nas razveseli. Ob morju poslušamo valove, čeprav jim nimamo kaj odgovoriti.

Drugače je z zvoki, ki si prisvojijo našo pozornost brez povabila.

V kavarni želimo govoriti, vendar moramo preglasiti zvočnike. Na poti domov nekdo ob nas gleda posnetke na telefonu. V trgovini se glasba prepleta z obvestili in pogovori. Ko prispemo domov, nas pričaka še nekaj elektronskih opozoril.

Vsak zvok zase se lahko zdi premajhen razlog za ugovor. Skupaj pa ustvarjajo okolje, v katerem je tišino treba posebej poiskati.

Pri tem ne gre za željo, da bi mesto utihnilo. Življenje je slišno. Vprašanje je, koliko prostora puščamo različnim načinom bivanja v istem prostoru.

Odpornost ni brezmejna naloga

Nasvet, naj se človek nauči odmisliti moteče dražljaje, je včasih uporaben. Vseh okoliščin ne moremo spremeniti in vsak potrebuje načine, s katerimi poskrbi zase.

Toda s prilagajanjem lahko postanemo tudi prehitro zadovoljni.

Če je prostor težko uporabljati, mu dodamo ljudi, ki naj se naučijo bolje prenašati njegove pomanjkljivosti. Če obvestila prihajajo ves dan, posamezniku prepustimo urejanje nastavitev. Če nekdo pove, da ga okolje izčrpava, lahko njegov odziv razumemo predvsem kot pretirano občutljivost.

S tem vprašanje ureditve prostora postane vprašanje značaja.

Sekljev oklep je zanimiva metafora prav zato, ker zaščito naredi vidno. V mislih jo sicer pogosto zahtevamo, ne da bi se vprašali, kako težko jo je ves čas nositi.

Slušalke sredi skupnega sveta

Na ulici, avtobusu ali v pisarni si lahko s slušalkami ustvarimo majhen lasten prostor. Izberemo glasbo, podkast ali zmanjšamo okoliški hrup.

Takšen umik je lahko prijeten in povsem smiseln. Vendar odpira tudi vprašanje skupnega okolja: ali ga še urejamo tako, da bi bilo znosno za različne ljudi, ali se vse bolj zanašamo na to, da bo vsak prinesel svojo zaščito?

Nekdo ima možnost zapreti vrata, drug dela v prostoru, skozi katerega ves dan prihajajo ljudje. Nekdo lahko spremeni čas opravkov, drug mora biti ob določeni uri na določenem mestu.

Možnost umika zato ni za vse enaka. Tudi preprosta želja po miru je odvisna od okoliščin, ki jih posameznik ne izbira sam.

Umetnost lahko spremeni vprašanje

Od umetniške razstave ni treba pričakovati recepta za boljši vsakdan. Njena moč je lahko v tem, da znano izkušnjo postavi pred nas v nepričakovani obliki.

Ob oklepu se lahko vprašamo, čemu služi. Potem opazimo tudi ceno zaščite: težo, omejeno gibanje, razdaljo do drugih.

Podobno je z našimi vsakdanjimi obrambami. Če želimo ostati odprti za pogovor, glasbo in dogajanje okoli sebe, ne moremo preprosto zapreti vseh poti do sebe. Potrebujemo možnost izbire, kdaj poslušamo in kdaj imamo dovolj.

Tu metafora postane posebej zanimiva. Dober oklep naj bi nas obvaroval. Toda če bi ga potrebovali za vsak običajen dan, bi bilo smiselno pogledati tudi okolje, skozi katero hodimo.

Prosti čas brez dodatnih zahtev

Tudi prosti čas hitro napolnimo z vsebino. Med sprehodom nekaj poslušamo, ob kuhanju spremljamo oddajo, med čakanjem odpremo posnetek. To so lahko drobni užitki, ki si jih izberemo sami.

Včasih pa se nadaljujejo predvsem zato, ker smo se navadili, da mora biti vsak premor z nečim zapolnjen.

Obisk razstave lahko ponudi drugačen ritem. Pred predmetom lahko ostanemo dlje, se vrnemo ali odidemo naprej. Ni nujno, da takoj oblikujemo sodbo. Dovolj je, da opazimo, kaj nas je pri njem zadržalo.

Tudi pri Oklepih je mogoče začeti s preprostim vprašanjem: kakšno zaščito bi si predstavljali zase? In pred čim?

Odgovor je lahko zelo vsakdanji. Mirnejši kotiček za pogovor. Ura brez obvestil. Prostor, v katerem glasbe ni treba preglasiti. Možnost, da brez zadrege rečemo, da nam je nečesa dovolj.

Več prostora za občutljivost

Občutljivost nam omogoča, da opazimo spremembo v glasu, uživamo v glasbi ali nas pritegne podrobnost umetniškega dela. Zato je nenavadno, kadar jo v drugih okoliščinah obravnavamo predvsem kot pomanjkljivost.

Seveda se moramo naučiti živeti z drugimi in njihovimi zvoki. Enako pomembno pa je, da pri oblikovanju skupnih prostorov upoštevamo tudi tiste, ki si želijo manj dražljajev.

Morda debelejša koža zato ni edini odgovor. Včasih zadostuje, da nekoliko stišamo zvočnik, premislimo o obvestilih ali človeku ob sebi dovolimo umik brez pojasnjevanja.

Takrat lahko del oklepa za nekaj časa odložimo.

Vir: Mestna občina Ljubljana – Anže Sekelj: Oklepi. Razstava je napovedana v Steklenem atriju od 5. novembra do 3. decembra 2026. Besedilo je razmislek ob objavljenem opisu projekta, ne recenzija ogleda; umetniškega raziskovanja ne predstavlja kot medicinske ugotovitve.