Na razstavi Nova krila v Mariboru ukrajinske umetnice predstavljajo dela, ki so nastala v Sloveniji. Med njimi so akvareli mariborskih ulic. Zanimivo je, da nam včasih prav nekdo, ki je v mesto prišel od drugod, pokaže nekaj, česar sami na vsakdanji poti ne opazimo več.

Ko ob sliki preberemo, da je njena avtorica morala zaradi vojne zapustiti domovino, jo pogledamo drugače. Morda v temnejših barvah iščemo žalost, v svetlejših upanje. Morda se nam zdi, da smo sliko razumeli, še preden smo si jo dobro ogledali.

Življenjska zgodba nam lahko pomaga videti več. Lahko pa nam tudi zakrije tisto, kar je pred nami: odločitev, kje pustiti papir bel, kako ujeti svetlobo na stavbi, kdaj pustiti, da se barvi srečata sami.

V mariborskem Kulturnem inkubatorju je bilo za 10. november napovedano odprtje razstave Nova krila, ki jo je pripravilo Kulturno-umetniško društvo Kreativni val v sodelovanju z MKC Maribor. V predstavitvi razstave beremo o umetnicah, ki jih povezuje izkušnja odhoda iz Ukrajine, a se njihove ustvarjalne poti razlikujejo. Nekatere so ustvarjale že pred prihodom v Slovenijo, druge so v novem okolju odkrile možnosti za delo, ki ga prej niso poznale.

Yuliia Ludanova slika mesta v akvarelu. Med njenimi motivi so mariborske ulice, trgi in stavbe. Ob tem si lahko zastavimo preprosto vprašanje: kaj na ulici vidi človek, ki jo šele spoznava, in kaj vidi tisti, ki po njej že leta hodi v službo? Prvi se morda ustavi ob pročelju, mimo katerega drugi vsak dan hiti. Na sliki se lahko potem ob njem ustavita oba.

Yana Naidenko, ki prihaja iz Harkova, v abstraktnih podobah povezuje spomine na ukrajinske pokrajine z naravo Maribora. Med materiali, ki jih uporablja, je tudi oglje, ki ga pripravi sama. Maryna Rudnieva, ki ustvarja pod imenom Maryna Orlova, pa akril združuje z različnimi materiali in raziskuje teksture. Že iz teh opisov je jasno, kako malo o njihovih delih pove skupna oznaka »ukrajinske umetnice«.

O ljudeh, ki so se priselili zaradi vojne, se pogosto pogovarjamo skozi vprašanja, ki jih je treba rešiti: kje bodo živeli, kako se bodo naučili jezika, ali bodo našli delo. Vse to je pomembno. Toda za človeka, ki smo ga spoznali v trenutku, ko je potreboval pomoč, lahko nehote predolgo ohranimo isto vlogo. Redkeje ga vprašamo, kaj zna, kaj ga veseli ali kaj bi nam sam rad pokazal.

Razstava za trenutek spremeni razmerje. Obiskovalec pride v prostor, kjer izbiro narekujejo umetnice: one so določile motiv, obliko in barvo. Gledalec se lahko ob sliki ustavi, gre mimo ali se vrne. Lahko ga pritegne čisto nekaj drugega, kot je avtorica pričakovala. Prav ta svoboda je dragocena. Umetnici ni treba z vsakim delom razlagati svoje domovine ali pripovedovati o najtežjem delu svojega življenja. Lahko naslika tudi ulico, ker jo je pritegnila svetloba.

In če nas ob nekem akvarelu prime, da bi poiskali naslikani vogal in si ga na poti domov ogledali še sami, nam je umetnica že nekaj dala. Pokazala nam je del mesta, za katerega smo mislili, da ga poznamo.

Razstava Nova krila je po programu na ogled do 29. novembra 2026 v Kulturnem inkubatorju v Mariboru. Članek se opira na predstavitev umetnic in pogovor, objavljen na MKC Maribor.