Pa vendar je podobnost le navidezna. Skupne spremenljivke so granitne kocke, svetovna kriza in vlada, ki je letos spomladi dobila ponovno priložnost, da se odkupi ljudem in da stori nekaj dobrega. Žal te priložnosti ni izkoristila, očitno je stavila na napačne karte. Škoda. Kajti ljudje smo vsaj toliko nezadovoljni, kot smo bili leta 2012, mislim pa, da še veliko bolj. Razlika se kaže v eni sami spremenljivki, ki bistveno bolj vpliva na situacijo kot katerakoli druga. Imamo Covid-19, ki je pokazala vso ranljivost zdravstvenega sistema, ki lahko dobesedno ohromi življenje na način, ki si ga navadni smrtniki nismo nikoli znali zares predstavljati.
Spominjam se svojega otroštva in maminih besed, ki so me kot prestrašeno deklico znale potolažiti – “Saj je samo film, nič ni res, vse je izmišljeno … Resnični sva ti in jaz, zadekani na kavču, lepo v toplem objemu.” Vendar, občutek varnosti je bil že takrat bolj krhke osnove. Vživljanje v zgodbe nesrečnih junakov je v meni pustil tudi občutek nelagodja in dvoma – Kaj pa, če se te grozljivosti zares dogajajo? 
In danes, ko nisem več otrok, sem spet toplo zadekana pred računalnikom, brskam po spletu, lovim novice iz različnih medijev in ugotavljam, da se je moj občutek varnosti dokončno razblinil, močno pa se je povečal občutek nelagodja in dvomov v skoraj vse. Kajti … po najbolj pesimistični različici, se ta občutek varnosti lahko čez noč spremeni v najhujšo moro, ki jo lahko doživimo. Čez noč nas lahko doleti apokalipsa v obliki naravnih ali umetnih katastrof, storjenih človek po človeku. Iluzija varnosti se je v teh nekaj letih razpršila kot alkoholni hlapi. Pri meni se je proces razblinjanja občutka varnosti sprožil po smrti mame – takrat sem bila šele primorana odrasti in sprejeti odgovornost za svoje življenje. (Žal, ampak to že moram sama sebi priznati.) 
Današnji položaj je videti, kot bi Covid-19 rad pospešil to prelomno točko sprejemanja odgovornosti za lastno življenje (vsaj za ljudi mojega kova). Če izhajam iz svoje zdajšnje situacije, mi Covid-19 pomaga pri razčiščevanju odločitev, ki jih hočem/nočem moram sprejeti, v dobri veri, da so odločitve dovolj dobre, da razrešijo mojo osebno, konfliktno, skoraj nerešljivo situacijo. Ali so bile odločitve pravilne, mi bo pokazal čas, seveda ob predpostavki, da ostanem živa. Situacija Covid 19 je, vsaj zame, paradoksalna. Navkljub vsej svoji grozljivosti, mi je olajšala sprejeti neke odločitve, ki sem se jih prej otepala na vse pretege in iskala možnost, da mi določenih potez ne bi bilo treba nikoli sprejeti. 

Toda, naj se vrnem na izhodiščno točko. Pa smo spet tam, kjer smo enkrat že bili. Nič ni izgubljenega, le kaj je nekaj let proti večnosti? Vse je namreč odvisno od tega, kako je bila granitna kocka zalučana, pod kakšnim kotom in kam in v katero smer se bo zaradi tega odbila.

Možnosti je resnično neskončno, to bi se morali vsi zavedati. A izbira vendarle ni odvisna od nas! Zato uživajmo življenje, dokler ga živimo.