Spominjam se, kako sem bila sama osebno prizadeta, zgrožena in ogorčena, ko sem že pred leti prvič zaznala rabo sovražnega govora na javnih krajih in mestih, bodisi v tiskanih medijih točno določene politične stranke bodisi v sami retoriki določenih njenih pristašev in predstavnikov v javnosti.

Govorim o trenutni vladajoči politični opciji in politični stranki, ki jo vodi in obvladuje. Sam način govorjenja in pisanja je bil že v samih začetkih tako nesprejemljiv, tako s pozicije javnega diskurza, kot političnega obračunavanja z vsem in z vsemi, s katerimi se pripadniki omenjene stranke ne strinjajo. Osupnilo me je in me zadelo v dno duše lastne človečnosti in me posredno ranilo kot človeka. Neznosna lahkost sovraštva, prezira, laži, osebnih diskvalifikacij in degradacije je zame nekaj tako zelo sprijenega, podlega in umazanega že čisto iz samega civilizacijskega stališča, kaj šele s stališča vseh mnogih, premnogih, ki so ji bili kdaj izpostavljeni in podvrženi. Nikoli, res nikoli mi ni bilo jasno, kako je kaj takega v naši sodobni družbi mogoče, dopustno, tolerirano in naposled celo sprejemljivo, češ tako pač je. Govorim o začetkih sovražnega govora in nestrpnosti pri nas. Pri sebi sem poleg skoraj otipljivega odpora, do tega, občutila nelagodje, strah, tesnobo, krivico, prizadetost in bolečino vsakič in vsakogar, ki je sovražnosti kdaj bil in ji je izpostavljen. Vselej sem bila prepričana, da če je demokracija to, da lahko vsakdo reče kar hoče, kjer hoče in kakor hoče, ne glede na vse, lahko rečem samo, ne hvala! Naposled sta se nestrpnost in sovraštvo kot virus razširila in zažrla v družbo. In kje smo danes, ko je zaradi tolerance, brezbrižnosti, inercije in neodzivnosti in neukrepanja, duh ušel iz steklenice? Na samem robu razkroja in samodestrukcije, propada in razpada družbenih, civilizacijskih norm in posledično družbe same. Ker bistvo in posledica vsakega sovraštva, je prav slednje, ker sovraštvo ruši, podira, grozi, ogroža, ščuva, neti najbolj nizkotne strasti in spodbuja najbolj podla in sprevržena dejanja ter postopanja v odnosu do posameznikov, skupin, družbe, in posledično do slehernega izmed nas, zato ker smo prav vsi potencialno lahko podvrženi temu in zato vsi ogroženi. Zato gre za pojav, ki se tiče slehernega izmed nas in nas mora vse zadevati tako in do te mere, da se odločno zoperstavimo vsem in vsakim tovrstnim praksam in folklori, tako z natančno klasifikacijo, ničelno toleranco in kriminalizacijo ter s kazensko pregonljivostjo sovražnega govora kot zametka in začetka vsakega občega zla. O tem nas uči zgodovina vseh in vsakršnih oblik nasilja in vojn. In kaj počnemo mi vsi tako na parcialnem kot globalnem nivoju. Gledamo in poslušamo in vse to trpimo in govorimo o tem, kako je nesprejemljivo, kako je treba to preprečiti.

Potrebno je ukrepati takoj in nemudoma, ker bije zadnja ura, če res hočemo rešiti svet in družbo in sami sebe pred propadom vsega. Ker ko propada obča in osebna kultura vsega in vseh, razpada družba, razpada človečnost in posledično človeštvo in naposled umre Človek.