SLIKANICA, KI RASTE Z OTROKOM

Zbirka je sestavljena iz štirih pravljic in obravnava celoten življenjski cikel divje potonike, ki jo na Krasu v Sloveniji imenujejo tudi kačja roža. Razdeljena je na štiri letne čase. Začenja se s pomladjo, nadaljuje v poletje in jesen ter konča z zimo. 

Posamezne slikanice so razdeljene na dva dela. V prvem delu je originalna pravljica, ki je namenjena otrokom, starejšim od 5 let. V drugem delu pa je skrčeno besedilo za otroke, starejše od 2 let. Besedilo je poenostavljeno, napisano z velikimi črkami in primerno tudi za učenje branja. 

Pravljica je bogato ilustrirana. Avtorica pravljice je tudi ilustratorka, pri svojem delu uporablja živahne akvarelne barve.

Knjigo je: 
napisala in ilustrirala: Vanja Čibej, 
jezikovno pregledala v slovenščini: Mojca Blažej Cirej, 
prevedla v italijanščino: Erika Gregorič, 
jezikovno pregledala v italijanščini: Mariella Mehle 
ilustracije pripravil: Remigio Grižonič
grafično oblikovala: Nika Korsič

Med zelenimi malimi griči, med svežo zeleno travo in globoko v kotanji je živel glavni junak te pravljice. Stanoval je v zajetni čaši svoje matere, cvetlice kačje rože, natanko take, kot rastejo tudi na našem Krasu. Ta roža je bila čudovite rožnate barve. Frido Bosagen pa je bil majhno zrno, ki se je skupaj s svojimi brati stiskalo na rumenih pecljih. V nekakšni vrečki. Skupaj s pecljem so vrečke štrlele izpod materinega košatega krila in kukale v zibajoče se travnate bilke. Joj, vseh bratov je bilo kakšen milijon. Saj bi jih Frido preštel, a vsakič, ko je prišel do številke dvaintrideset, ga je nekaj zmotilo – največkrat je ravno takrat dozorelo kakšno novo zrno in so se vsa zrnca morala premakniti, da bi mu naredila mesto. 

Na travniku je zabrenčala pesem:

Vesolje in veselje,
korenine, klorofil.
Kalčki malčki skačejo
do vesolja in še čez,
nektar kocka za pojest.
Kdor je zadnji, mora nest
nektar kocko za pojest.

V pripravi za tisk!

Dnevi so postajali hladnejši in Frido Bosagen ni mogel skriti vznemirjenja. Vedel je, da se približuje čas, ko bodo njegovi otroci poleteli v svet. Opazil je, da tudi Frida postaja vse bolj nemirna in včasih jo je zalotil pri opazovanju svojih razposajenih otrok, kako si na skrivaj briše solzne oči. Njuni občutki so bili mešani. Žalostna sta bila, ker bodo njuni otroci odšli v širni svet, hkrati pa sta se tega veselila. V takih trenutkih sta se stisnila in se drug drugemu nasmehnila. Takrat tudi Frido Bosagen ni mogel skriti svoje ganjenosti, nerodno je znal reči: “Ta veter pa nagaja … naravnost v oči mi piha. Hja, kako hitro so najini mehurčki zrasli v semena! Prihaja čas slovesa!” 

V pripravi za tisk!

Bila je že globoka jesen. Frideki in Fridike, majhna, toda močna semena kačje rože, so se razkropila po širnem svetu. Fridek si je postiljal posteljo pod mehkim jesenskim listjem na obronku gozda, Fridiko pa je zakotalilo med korenine starega mogočnega hrasta, ki že stoletja straži in varuje gosto poraščen gozd s puhastim hrastom in črnim gabrom. 

V pripravi za tisk!