Napovedano je približevanje hladne fronte z močnimi padavinami in nevihtami. K nam se bodo razširile iz Italije z občutno ohladitvijo. 

Mogoče je sklepati, zakaj pa ne, da so te posledica spremenjenih, novonastalih razmer in sprememb v italijanski notranji ter bržčas tudi zunanji politiki. Nekateri so novi italijanski vladi menda čestitali. BRAVO. Tu se zastavlja vprašanje, kako se bodo razumeli z Gibanjem petih zvezd, če se doma še z eno samo ne morejo. Sicer pa, vsega je kriva barva! Res čudna so pota Gospodova! Tudi nebo ni več, kar je bilo. Vse bolj je nepredvidljivo, medtem ko življenje samo, posebej izrazito in očitno v sedanjem sodobnem času, postaja vse bolj predvidljivo, načrtovano, organizirano, preračunljivo kot zaključna bilanca. Na tem našem malem planetu v vesolju, kjer v peskovniku interesov vseh vrst prevladujejo megalomani, komolčarji in pvzpetniki za vsako ceno in s figo v žepu, kjer so obljube kot najcenejša škatlica bombonov TIK-TAK za boljši dah, je vse mogoče, tudi najbolj neverjetno. 

V tem svetu in času postaja vse vedno bolj strateško načrtovano, usmerjeno, digitalizirano, ekološko, hitro, učinkovito, brez truda, zastonj ali ceneno, enostavno in predvsem na dosegu roke. Ne pa tudi na dosegu pameti in razuma. Tega je, gledano globalno, v svetu vse manj in manj, žal. Kronično pomanjkanje le-tega je skrb vzbujajoče in že kar zastrašujoče kot pomanjkanje dežja v poletnih mesecih. Pa smo spet tam, pri vremenu in nebu. 

V trendu, moderno in IN ter politično korektno je dandanes govoričiti o podnebnih spremembah, o okoljevarstveni strategiji, o ekološki ozaveščenosti, o skrbi za zdravo okolje, o obsednem stanju ločevanja gospodinjskih odpadkov. Vse lepo in prav. V sodobni digitalni družbi je zdravo in čisto okolje, prioriteta. Vsi so navdušeni nad tem in sami sebi všeč. Prav je tako. 

Zastavlja pa se mi vprašanje, nelogične povezave med digitalizacijo in čistim, zdravim okoljem. To dvoje že v izhodišču ne gre skupaj, ali kaj, le zakaj. 

Razvoju digitalne družbe sledi razvoj digitalne pameti in zavesti (v oklepaju) in s tem prehod človeštva na raven in stopnjo visoko razvitih digitaliziranih bitij, androidov ali robotov. Le kaj naj bi ti imeli opraviti z okoljem? Ljudem z digitalno dušo bo okolje vendar španska vas, ker le kaj naj bi počel z njim. Ne bodo se ga veselili, ne bodo ga čutili ne razumeli, lahko ga bodo zgolj digitalno potrjevali in ugotovili, da okolje je, brez izkušnje, kaj to je.
Torej sledi, brez LJUDI ni OKOLJA in brez okolja ni ljudi. Globalna obče veljavna zahteva in zaveza pa je, človeško družbo digitalizirati in jo popolnoma spremeniti v digitalno družbo prihodnosti. Pri tem po naj bi okolje vrnili v dobre čiste čase preteklosti. Da bo lepo in čisto kot nekoč davno tega. Tu nekaj ni v redu. Ni kompatibilno, bi rekli nekateri.
Mislim, da bi se bilo predvsem treba nedigitalizirati oz. razdigitalizirati. Mislim, da bi se bilo treba predvsem OČLOVEČITI po vzoru iz preteklosti, ko je bilo človeško biti človek, medtem ko danes pomeni to isto, biti zahojen zombi, ki nima pojma in se ne spozna na računalnik. Človeško analogno je bilo biti človek z vsemi lastnostmi, posebnostmi, pametjo, čustvi, stališči, vrednostnimi sistemi, željami, potrebami, sanjami, težavami, bolečinami in bolestmi, ljubeznijo, srečo in nesrečo … človeško je bilo analogno živeti življenje človeka. Le glejte, vas bomo že prisilili, da se boste, hočeš nočeš, moraš, vsi do poslednjega digitalizirali. Pa nazaj k okolju. Torej, vsesplošnemu očlovečenju bo samodejno pripadalo tudi čisto in zdravo okolje, za kar ne bo treba strategij in agend, ker bo Človek, brez teh, vedel, čutil, znal in zmogel, želel, hotel, se trudil za okolje po lastni meri. Čisto, zdravo, da o lepoti ne govorimo. 

Zastavlja se mi vprašanje, kako si sedanji strategi napredka predstavljajo čisto, zdravo okolje spričo digitalizacije in nebroja digitalnih smeti in odpadkov, beri kolateralne škode, škodljivcev, strupov, pasti, prepadov, smrti … in propada civilizacije kot posledice le-tega posthumnega razčlovečenja. Ker največja nesnaga smo sodobni odpadki na “smetišču za človeškost”. Ta smetišča so vedno bolj polna in kataklizmična, ta so res nevarna za človeštvo, planet Zemljo in za slehernika, ker sama po sebi pomenijo propad ČLOVEKA KOT TAKEGA. Ker pamet, vest, zavest, razum, vse kar je človeškega, postaja v digitalni družbi odveč, moteče, in zavržno. Ker vse, kar želite, vse dobite tukaj in zdaj na KLIK, KLIK, KLIK. Pozdravljen računalnik in kmalu … Človek, kaj je to? 

Kot sem zapisala, ne se čuditi, ne se čuditi. Kakor na zemlji, tako na nebu-, če nas vseh ne odplakne na smetišče zgodovine. Neurja, nevihte, poplave in to … 

Hip, hip, hip, čarobni trik, že prihajam janjček, a je to, pink panter, Pipi in Melhijard … in odpujsala sta drugam, naprej, v boljše lepše in prijazne čase našega otroštva in mladosti in vseh prihodnjih rodov otrok in ljudi. 

Pa srečno, Kekec! Pravijo, da je vsak napredek korak naprej in dva nazaj. Kaj pravite na to? Kam se bomo torej podali. Naprej k nekdanjemu bistvu ČLOVEKA, ali nazaj k bodočemu digitalnemu vseumju nadzorovanih, obvladovanih, vodenih in vodljivih brezosebnih in brezobličnih stvorov.
Dokler še lahko odloča, naj o tem odloči človek sam. Sam pri sebi in vsi skupaj kot ljudje, človeštvo v imenu človeškosti.