Poskus kreativnega pisanja, iz leta 2016
Ja, imeli smo ga radi tega “tovariša” biologije, ki ni bil samo to. Bil je tudi trener šolske ekipe deklet v rokometu, s katero smo dosegle naslov občinskih prvakinj. Pa ne zgolj to, bil je mlad, najbrž je bila to njegova prva služba. Prvi dan pouka se je pojavil vrh stopnic v avli šole, lep kot slika z obveznimi “čelentankami”, skratka karizmatičen tip, v katerega smo se vse osmošolke zaljubile v hipu. Ja, mislim da prav vse. Očaral nas je, in to ne samo s svojo zunanjostjo, temveč tudi s pedagoškim znanjem podajanja snovi, s poskusi pri kemiji, po katerih je cela šola smrdela po gnilih jajcih, s svojim znanjem rokometa, ki ga je nesebično razdajal, nam “zaljubljenim” deklicam.
Pa še nekaj, na plesih, ki smo jih prirejali osmošolci, je tudi zaplesal z nami. Ko me je prijel okoli pasu ob zvokih tedanjega hita “Let us go to San Francisco”, sem se kar stopila od vznemirjenja, prvič sem plesala z moškim, moškim v pravem pomenu besede, ki nas je dobesedno začaral, upam si trditi, da prav vse osmošolke.
In ja, splezala sem na cipreso, ki je rasla pred učilnico kemije. In on, moj idol je stopil k oknu, mi namenil najlepši nasmešek na svetu ter izmenjal nekaj besed z mano. Vsa blažena sem se spustila s ciprese in še dolgo sanjala o njegovih, kot biseri lepih zobeh.
Tako je to bil v tistih davnih časih, kjer nobeno drevo ni predstavljalo ovire na poti do vrha.
Z učiteljem sva postala dobra prijatelja in sva to prijateljstvo negovala še dolgo potem, ko je on postal ravnatelj ene osnovne šole v mojem mestu, jaz pa profesorica na srednji šoli.
Spomini ne zbledijo, ohraniš jih tudi tako, da nekaj napišeš na temo VRNITEV. In evo nastane neizbrisen spomin na karizmatičnega profesorja. Danilo mu je bilo ime.
Zarja Trkman