Zaprem oči in iščem obliko. In vidim lepoto. Jasnina oblakov podob mi povzroča bolečino. Pokleknila bi pred njo in ji nemudoma povedala tri očenaše! Če bi bila verna! A nisem! 

Ocean simetrij kaosa mi prebada telo in želela bi se zliti s hlapljivimi  pihljaji lističev krvave modrine te jutranje zarje. Je to rojstvo? Migljaji metuljevih kril, težek konjev kopit tresljaj? Kaj se bo prikazalo, ko se nevihtne strele poležejo, ko grom potihne, ko se nehajo loviti kapljice? Novi planet? Seveda! Ne more biti drugače! 

Zakaj sem ti podarila življenje? Ne vidiš smisla? Nihče ti ne pomaga? Poglej tam ven v oblake, kako so mehki, a daleč. Se ohlajajo in segrevajo, se krčijo in se trkajo, vpijejo in rišejo podobe v tvojem umu: Smo hladni? Smo vroči? Brezbrižni? Minljivi? Kičasti? Ranljivi? Sovražni? Vihravi? Ljubeči? Smo tvoji? Zaenkrat niste, kričiš molče. 

Ni je lepote brez bolečine. Vsaj tako se zdi. Dotaknila bi se njenih las! Poglej, razpletla je kite. Le kaj si želi? Da nas pogreje? Da se uglasimo z njo?  Da hrepenimo? 

Odprem oči in iščem obliko. Pokleknem pred njo, jo milostno prosim za bežen pogled. Natrosim ji mehkega listja cvetov. Prižgem kadilo, udarim na gong. Odpnem si haljo, grem v kuhinjo. Moja roka seže v nedrje, izvlečem srce in ga položim na krožnik. Še utripa! Ali čutiš, kako hitro utripa? Dotakni se ga! Si upaš? 

In zdaj moram oditi za hip. Samo za en hip. Da si spočijem svoje telo, da si uredim frizuro, da si našminkam usta, da … In že sem tu, pri tebi. Predem in se ti dobrikam, zrem in želim se odžejati, a usta so suha. Ni šminke, ki bi jih dovolj navlažile: Tvoji lasje me opijanjajo in žeja me po neskončnosti divjine. Ali lahko to razumeš? 

Nadene si masko in diha življenje. Prekleto! Kako tega ne čutim? Tako prosojna je njena maska! 

Vrzi me do neba! sem ti rekla nekoč. In ti si me vzela dobesedno in me zalučala tako nizko, da sem videla vse zvezde. Začudeno sem te pogledala in ti nisi skrila nasmeh zmagovalca. Takrat bi morala oditi ali pa se zliti v tebe. Pa nisem! Odvisna sem od tvoje fluidne narcisoidne lepote!  Vzemi me k meni ti svetlobni efekt česarkoli kar obstaja. 

Stop! Alarm 1. stopnje. Kdo pa bi lahko prebiral te kombinacije nekih simbolov, urejenih v neke virtualne skladovnice struktur besed in stavkov in razsekanih misli. Samo nekdo, ki ga preganjajo na tlako! Briši! Začni znova! 

Sprehajal se je ob samotnem morju. Večerilo se je in nebo je žarčilo svetlobne laserje izza obronkov flišastih pečin, ki jih je lahko le slutil. Usedel se je na skale in čakal na sončni zahod. Tako kot vsak večer. Tako kičasto lepi so bili sončni zahodi. Nikoli si jih ni naveličal gledati. Danes je poseben dan, je pomislil.  Zazrl se je v nebo. Bilo je težko in polno sivih oblakov. Pripravljalo se je na nevihto in tu pa tam je nebo razklala bleščeča puščica in za tem še kratek pok, ob katerem je skrito vibriralo vse njegovo telo, da se je vsakič nekoliko zdrznil. Od nekod, raje od nikjer, se je dvignil val sivih papirnih listov in zaplesal ples med nebom in zemljo. Prah mu je dražil oči in zasolzile so se mu. Ni jih hotel zapreti. Želel je ujeti  vse trenutke razbesnele narave in njegova potrpežljivost je bila poplačana! Ugledal jo je, a le za hip. Tam nekje visoko na nebu je objel prosojen obraz, resen in miren. Njeni lasje so se zlivali čez celo nebo. Ah, kako je lepa! Življenje bi dal zanjo! 

Krvava večerna svetloba zbudi  belo jutro. Tako je vse preprosto.

Stop! Alarm 2. stopnje. Kdo pa razume tako enostavne besede? Briši! Začni znova!

Svetloba? Tema?

Stop! Alarm 3. stopnje. Briši! Začni znova!

Lepota!