Ksenija je nekega dne sedela na okenski polici in zamišljeno gledala v svet zunaj. Na glas se je vprašala: “Kaj napolnjuje ves ta prostor med nami, med stvarmi, med trenutki?”

Njeno vprašanje je viselo v zraku, kot meglica v jesenskem jutru. Na to vprašanje ni bilo preprostega odgovora, zato sem se nasmehnil in se ji približal s toplim nasmehom.

“Prostor, draga Ksenija, napolnjujejo zgodbe,” sem rekel. “Zgodbe, ki jih nosimo s sabo, kot majhne svetilke, ki osvetljujejo pot naprej. Ko pogledamo okoli sebe, se zdi, da vidimo le predmete – mize, stole, knjige, ljudi. Ampak vsak prostor je prepojen z našimi mislimi, sanjami in spomini. Zgodbe tkemo medsebojno kot mreže, ki povezujejo vse, kar obstaja.”

Ksenija me je začudeno pogledala. Nagnila je glavo in spet vprašala: “Kaj pa tišina? Ali ne zapolnjuje tišina prostora? Včasih, ko vse utihne, je kot da ni ničesar.”

Nisem mogel drugače, kot da se zasmejim, ne zaradi njenega vprašanja, temveč zaradi lepote njenega razmišljanja. “Tišina je prostor med notami pesmi. Je tisti premor, ki daje melodiji smisel. Prav tako pa v življenju – tišina napolni trenutke, ko čakamo na besede, na premik, na globoko dihanje. Tišina ni praznina, ampak je prostor za preobrazbo.”

Ksenija je za trenutek zaprla oči, kot da bi želela ujeti to misel, ki je bila zdaj v zraku med nama. Potem pa je nenadoma vprašala: “Kaj pa sanje? Ali lahko sanje napolnijo prostor?”

Ob njenem vprašanju sem rahlo privzdignil obrv, potem pa zamišljeno prikimal. “Sanje so kot oblak, ki lebdi med resničnostjo in neznanim. So tista skrivnostna substanca, ki napolni vsak kotiček prostora, ki si ga ne moremo pojasniti. Sanje zapolnjujejo prostor v naših srcih in nas prežamejo z neskončnimi možnostmi. Tako kot mehak vetrič, ki nežno premika listje, tudi sanje oblikujejo svet okoli nas.”

Ksenija je rahlo vzdihnila, nato pa spet odprla oči. “Mogoče si res, mogoče pa še vedno ne vem,” je dejala.

Nasmehnil sem se: “In to je čar življenja – ni enega samega odgovora na to, kaj napolnjuje prostor. Je kombinacija vsega – sanj, tišine, zgodb, misli, trenutkov. In včasih je prostor med nami napolnjen s tem, kar sploh ne vidimo. Včasih je preprosto napolnjen z radovednostjo, kot danes, ko se sprašujeva, kaj vse še čaka, da odkrijeva.”