To Ksenijino besedilo globoko odseva težo izgube življenja in ranljivost človeštva v svetu, kjer je svetost življenja vse manj cenjena. Avtorica nas spomni, da je odvzem vsakega življenja izguba za vse nas. S skrbjo in čustvi izraža, kako nesmiselno in strašno je uničevanje človeškosti, medtem ko poziva k zavedanju svetosti življenja.
Meta, za portal KLIKALOT
Po čem je lahko življenje in koliko stane slehernik? To naše, ljubo in drago, edino tukaj in zdaj. Zavest, da nam ga lahko komurkoli, kadarkoli kdo vzame, uniči, izniči je srhljivo ter grozljivo tako zelo, da nam ohromi zavest, razum, srce in dušo. Koliko stane, toliko kot se nekomu nekje zazdi, da je odveč, v napoto in nadlego, da je za odstrel. Danes njegovo in njeno, jutri lahko tvoje, njeno, njegovo. Če lahko nekje, nekdo iz svojih osebnih, sebičnih namenov in vzgibov, svetih prepričanj presodi, da je življenje, ki bi moralo biti za vse ljudi Sveta vsepovsod Sveto, na voljo za uničenje, je to dejstvo poguba človeštva in Sveta, poguba civilizacije, poguba vsega svetega. Z vsakim odvzetim življenjem slehernega je manj tudi mojega, ker življenja niso številke, ne denar, ne stvari ne smeti, ki bi si jih lahko kar tako znebili, ker nam preprosto niso všeč ali so nam odveč. Življenje smo ljudje. Življenja slehernega so nam vsem enako podeljena, porojena v dar in privilegij čudeža biti živ, živeti, ljubiti, biti drug drugemu človek ne zver in ne žival, ne morilec, ubijalec, ne strašni stvor. In kaj bo človeku in človeštvu razum, duša in srce, če se niti tega ne zaveda, ne ve? Boli, boli, gori, gori, ker z vsakim odvzetim življenjem človeka, je manj tudi mene, manj tudi nas vseh, ki hodimo po tej zemlji in naseljujem ta nesrečni planet. In vsi ti krvniki, ki si lastijo in jemljejo pravico moč in oblast, skruniti to svetost življenja, si to dovolijo, upajo, hočejo, podpirajo, k temu prispevajo, so sodobni krvniki človeštva in sveta. Kaj pa smo mi, mi vsi brez moči, vpliva na to, kaj in kako se kjerkoli z življenji drugih soljudi dogaja, godi? Kako boleče, žgoče in skeleče je spoznanje, da naša volja, naš razum, srce, ljubezen, sočutje, vedenje o tem, kaj je prav in kaj narobe, kaj kazen in kaj zločin, kaj ljubezen in kaj življenje, ne štejejo in na veljajo nič, kot da nas ni, ker stroj in stvor melje, bije in ubija dalje, vedno bolj ter vedno huje danes tu, jutri tam in kje drugje. Mar človek res nima moči, nobene moči, rešiti soljudi, obsoditi in soditi tistemu in tistim, ki si v imenu katerekoli zablodele lastne resnice jemljejo pravico moriti, ubijati, kositi življenja kot travnate bilke, nebogljena, nedolžna in ničkriva, življenja otrok, mater, očetov mož in žena, ker jim ni všeč, dejstvo, da so in obstajajo, živijo in so ljudje, tako kot jaz, ti, mi? Taki kot mi. Upajo, sanjajo, ljubijo, trpijo, se trudijo, jočejo in se smejijo, rojevajo, ustvarjajo, se vsak po svoje borijo za svoj košček sveta, življenja, duše in srca na tem ljubem Svetu. Kot vejo in znajo, večina tako, da ne mislijo zlo, da ne ranijo drugih, ne skrunijo, na morijo, ne sovražijo, ne uničujejo, ne pustošijo, samo so in živijo in ljubijo svoje življenje, ker jim je sveto tako lastno kot sleherno.
Ojoooj, ojoooj, gorje, gorje, človek mre, človeštvu in človečnosti bije plat zvona, zdaj tu, zdaj tam in vsepovsod.
Nikar ne vprašaj, komu zvoni, zvoni tudi meni, tebi, njemu,
ker z vsakim Človekom manj, je manj tudi mene, tebe, nas. In kdo bo potlej pesmi pel, kdo sejal in žel? Kdo dojil otroka, kdo lepšal, bogatil, ljubil, posvečal , sebe daroval ne le sebi, temveč tudi drugim, kaj bo, ko Človeka več ne bo? Ojooooj, ojooooj, gorje.
Ksenija Zmagaj