Treba se je zbuditi. Človek!
potovanje okoli sveta
Danes sem spoznala Jono, mlado Filipinko, natakarico. Nasmejano dekle, polno neke nalezljive energije. Zaupala mi je veliko skrivnost, da se je zaljubila tu na barki. Tudi on je Filipinec, natakar in včeraj sta se prvič poljubila. Vsa vesela mi je to povedala, kot bi povedala prijateljici. Zelo luštno dekle, ki išče svoj prostor pod soncem. Najin pogovor je bil kar globok. Začutila sem, da je v tem dekletu ena zelo čista dušica.
Pa naj še kdo reče, da mi bo dolgčas, ker sem se sama odpravila na to popotovanje. Oba dneva sem spoznala zanimivi osebi, eno svetovljanko in drugo preprosto dekle. Obe zanimivi, vsaka na svoj način.
In to, poleg tega, da spoznavam nove ljudi, iz raznih okolij, različnih kultur, veroizpovedi … prav to moje potovanje še oplemeniti. Kako prav je, da mi je to dano. K meni vedno pristopijo ljudje, ki so drugačni, odprti in neposredni. Kot da sem vredna njihove pozornosti. In očitno sem je vredna. Kar me neizmerno veseli. Tudi sama sem odprta, zelo drugačna od večine. In prav zato privlačim podobne osebe, ki niso dolgočasne, temveč me bogatijo s svojimi pogledi na svet.
Hvaležna sem za to danost.
Naj citiram še umetnika, ki je razstavljal v trdnjavi Svevo v Bariju: “Vsi smo na istem čolnu”. Slogan, ki je bil lani uporabljen, ne vem več kje, na enem zelo odmevnem festivalu ali čem že. Ja, vsi plujemo v neznano smer, in če se bo čoln potopil, se bomo vsi, z barko vred. Zelo simbolno, zelo globoko. Da ti misliti, kam pluje človek in ali se bo njegova barka, naš planet potopila in nas odvrgla. Ali pa bo človek vendarle spoznal, da ni alfa in omega, temveč del te vsemogočne narave, ki se bo obdržala, s človekom ali brez njega.
Treba se je zbuditi. Človek! Zvoni ti, bije zadnja plat!
Zarja Trkman