Čile je najdaljša država na svetu. Z največjim pesnikom Pablom Nerudo. Počasi umira, je pesem, ki sem jo delila, ko je bil še Andek živ, tik preden je odšel. Delim jo še zdaj, ker je lepa, ker spodbudi človeka k razmisleku, o tem, kakšno je njegovo življenje. Počasi umiram? Nikakor. Nasprotno. Živim, polno živim. Kar dokazuje DOŽIVETA, ISKRENA in Čile, najdaljša država na svetu. Z 80 procenti avtohtonega prebivalstva. Z HVALEŽNA. Ustvarjam, vsak dan ustvarjam, ni mi dolgčas niti za trenutek. Sploh ne vem, kaj dolgčas je. POČASI UMIRA. Počasi umira, kdor postane suženj navad, ki si vsak dan postavlja iste omejitve, kdor ne zamenja rutine, kdor si ne upa zamenjati barv, kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna … Počasi umira, kdor beži pred strastmi in njihovimi močnimi emocijami, zaradi katerih se zasvetijo oči in znova oživijo osamljena srca … Počasi umira, kdor ne zamenja življenja, ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo, kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči, kdor ne sledi svojim sanjam, kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju ubežati pametnim nasvetom … Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere, kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi; Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen, kdor ne dovoli, da bi mu pomagali, kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo ali nad neprestanim dežjem … Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti, kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve, kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve … Ne dovoli si počasnega umiranja! Tvegaj in uresniči želje še danes! Živi za danes! Pablo Neruda, Martha Medeiros Ni mi uspelo obiskati Pabla Nerude muzej, niti njegove hiše. Ni bilo daleč. 45 minut s taksijem v obe smeri. A je taksist zahteval 50 dolarjev. Jok brate, predrago. San Antonio nič posebnega. Pristanišče, riva, ob njej stojnice. Kar je bilo zanimivega je bila ribja tržnica. Ribe, raki školjke, morski psi, mačke … smrdelo je kot ne vem kaj. Potem pa mi le uspe najti zanimiv prizor. Morskega leva, ki se sonči na skali. Okrog njega krožijo galebi. Ugledam pelikane. Mogočne zanimive ptice. Polna streha jih je. En pa se na meter približa morskemu levu, pa nekaj galebov. Ujamem jih v fotoaparat, a so žal malo predaleč. Morda pa bo le kaj za videti. Kar nekaj časa porabim za nakup potrebnih pripomočkov, enkrat na teden iščem lekarne … hehehe. Ker na Luminosi, tako velikem plavajočem hotelu ni lekarne niti trgovine, kjer bi si ženske, pa tudi invalidi, inkontinenčne osebe lahko kupile vložke, hlačke, plenice … niti dojenčki niso izvzeti. Nezaslišano. Bom urgirala, pa ne more človek porabiti pol časa za iskanje le teh stvari po mestu. Tu smo zato, da kaj vidimo, ne pa zato, da iščemo lekarne in si recimo kupimo zdravila. Haloooooooooooo! Vtis popravi eno dekle, pri kateri kupim piščal za tri dolarje. Koliko eurov, vprašam. Prav tako tri. O.k., naj bo si mislim. V žepu imam še 90 centov, všeč so mi uhani, ki prav tako stanejo 3 dolarje. O.k., si mislim vzamem enega in se začnem pregovarjati, da imam v dobrem pol eura, približno, ker je več vreden kot dolar. Ne gre, nimam dovolj. O.k., tudi prav, hočem naprej, pa mi dekle reče: Evo, to je moj poklon za vas in mi da oba uhana. Presenečena sem, ponudim ji vsaj tistih 90 centov, prav vsiliti sem ji morala. Še fotka za spomin na lepo gesto in nazaj na Luminoso. Aja, še to. Popoldan grem spet ven, ne dobim ugodnega taksista. O.k., si rečem, prečekiram vsaj mejle. A mi tudi to ne uspe. Ne znam, hehehe, poznam geslo, a se ne uspem priklopiti. Nič, očitno bom pošto pogledala šele doma … hahaha. Prijazen šofer shuttle kombija s klančino me popelje nazaj in reče, da so res predragi taksisti in da tudi njemu kot domačinu ni všeč San Antonijo. Kaj sem videla, me vpraša. Nič, povem, in ja, res ni nič za videti v samem centru, mi potrdi šofer. In zdaj sem tu, v svojem apartmaju, utrujena od NIČ-esar. Ajoj! Velika mesta niso zame. Še enkrat več dobim potrdilo. Zdaj pa na pot proti francoski Polineziji, še prej pa otok z ogromnimi megaliti menda, ki še pripada Čilu. So pa Čilenci zelo prijazni ljudje, vedno priskočijo na pomoč, čez železniške tire so me kar prenesli, s skuterjem vred. So pa tudi izjemno debeli, zlasti ženske. Nisem videla niti ene normalne postave, tudi otroci so povečini debeli. Bila sem kar presenečena nad tem. Še zlasti tu v San Antoniju je tako. Gremo dalje, Čila je dovolj. Razen lepe narave, prijaznih ljudi, ledenikov in fjordov, arhipelaga in lepe folklore nisem videla nič izjemnega. Bogatejša pa sem za čudovit pončo in šal iz alpake, ter za piščel in lepe uhane, na katere se veže tudi lepa zgodba. Darilo narave in prijaznih ljudi. Adios Chile. Vamos!