potovanje okoli sveta
13.3.2019
Rudi mu je ime. Švicarskemu znanstveniku. Govori francosko, nemško, špansko, portugalsko, malo romunsko, angleško, nekaj rusko …
Your English is good,« mi reče. Predstaviva se. Rudolf, Zarja … iz sLOVEnije. Njegova angleščina je boljša od moje. Potoval je po vsem svetu. Ni doktor, mi odgovori na moje vprašanje, če je doktor znanosti. Zanimiv sogovornik, še bova kakšno besedo, mnenje, izkušnjo izmenjala. Ne dvomim. Moji prijatelji na Luminosi: Jonabel, o njej je bilo že veliko napisanega. Pogrešam jo, ona pa mene. God bless you, so zadnje besede, ki mi jih je napisala. Jaz pa njej: »Bless you. Love you!« Tomas, tudi o njem veliko napisanega. Včeraj ju nisem nič videla. Upam, da je vse o.k., s Tomasom in njegovo ljubko ženo Anet. John, Korejec. O njem sem napisala že skorajda vse. Ni kaj dodati. Vedno nasmejan, vedno naspidiran. Ursula in Berni, švicarski par. O njiju sem tudi že pisala. Poročila sta se v srednjih letih. Nimata otrok, ona je kar nekaj let starejša od njega. Super sta, Ursula mi je pomagala v ambulanti. Bila je šokirana nad odnosom medicinske sestre. Haidi in Werner, moja soseda pri večerji. O njiju sem tudi že pisala. Imata dva sinova, eden živi v ZDA, drugi v Švici. Ta, ki je v Švici je prevzel njuno podjetje. Werner je elektroinženir. Imela sta 40 zaposlenih, sin jih ima kar 300. Uspešno poslujejo s tujino. Werner je razvil elektronski sistem semaforjev, ekskluzivno za Švico. Obdeluje tudi vinograd, pridela 500 litrov vina. Je velik enolog in gurman. Prav užitek ga je gledati, ko večerja. Haidi obvlada francosko, nemško, italijansko, za silo angleško. Prevaja Wernerju, ker on bolj kot ne le razume, pa tudi ne sliši dobro. Prijetna sta Arturo in Haidi. Laura in Davor, Hrvata iz Pule, natančneje iz Pješčane uvale pri Medulinu. Oba sta študirala v Ljubljani, ona je profesorica angleščine in italijanščine, on je strojni inženir. Veliko potujeta, sta že drugič okoli sveta, a bosta izstopila v Singapurju. Pri kosilu se pohvalim švedskemu paru, da se je Tomas vrnil na ladjo, predvčerajšnjim. Ja, ja, a jo je še isti dan tudi zapustil. Menda je njegovo srce preslabo in ladijski zdravnik ni hotel prevzeti odgovornosti. Ob petih sem Tomasa še zadnjič videla: Love you, Aurora so bile zadnje besede meni. »Love you too, Tomas,« pa zadnje njemu. Vse dobro Tomas in Anet. Še dobro, da sem mu dala ISKRENO že prej. Darilo zanj in za njegovo gospo. Od mene. Morda pa bo Tomas res poskrbel za prevod moje prvenke. Ker bi jo rad prebral, je rekel takrat. Poznam veliko ljudi, ki bodo z veseljem pristopili k projektu, je še rekel tedaj. Iz Tomasovih ust v božja ušesa. Let it be! In danes fajt, med Španko, Italijanko in Madžarico. Na kreativni delavnici smo se lotili slikanja na majico. Španka je menda prišla k mizi Italijank, kjer se velikokrat tudi sama zadržim in vzela cel šop čopičev. Madžarica se je potožila Carolli. Da se tako ne dela. Meni nič, tebi nič. Vse dobro in prav. Kar naenkrat pa zaslišim bum, ozrem se, stolica leti po zraku, Madžarica in Španka pa si skočita v lase. Carolla pokliče službo za varovanje, ju spravi narazen. Pride kar ene 5 ljudi, da raziščejo kaj in kako. Ne vem, kako se je končalo, ker sem se raje umaknila v svoj kotiček in se lotila slikanja na T-shirt. Me je pa pri kosilu Španka, ki je sprožila prepir zelo, zelo lepo pozdravila. Torej ni vsega ona kriva, za fajt sta vedno potrebna dva, pa za kreg takisto. Let it be, pojejo Beatli. Ces’t la vie! Mavričasto je življenje, smrt in rojstvo, sovraštvo in ljubezen … vsega dovolj na tem mojem popotovanju.
*
Zarja Trkman se počuti trapasto na lokaciji Yorkeys Knob, Queensland.
20 h · Cairns, Avstralija ·
13.3.2019
Danes nobene objave, nobenega zapisa. Ves dan nismo imeli internetne povezave. Plačamo en kup soldov in evo … NIČ.
Šele proti večeru je končno prišla povezava, a zdaj so vsi navalili in zopet … NIČ.
Se bo treba spet kaj oglasiti. Napisati kakšno »pismo«. Ma tako se ne morejo igrati z nami.
Hotel s petimi zvezdicami. Zdi se mi, da ga ni na svetu, kjer moraš posebej zakupiti internet. Le kaj se to pravi. Vsi se pritožujejo, Francozi so celo napisali peticijo, da jim costa plača let iz Pariza do San Antonia in še izlet na Deviški otok, kjer smo sicer bili dva dni, a le pred obalo. Costa pa nam ponudi 150 eurov dobropisa za križarjenje z njimi, ki ga moramo izkoristiti do marca 2020. Halo!!!!!
Sem pa menda dobila 10 eurov na račun, za izgubljeni 28. februar. To je obvezna napitnina, 10 eurov na dan, kar na koncu znese 1230 eurov. Nisem je še plačala, ker mi je agencija ponudila, da lahko plačam kar ladjarju. Zakaj bi plačevala v naprej. Pa tudi zdaj ne bom, morda mi bodo kar trgali z računa.
Ne vem no, kako so lahko napitnine obvezne. To je možno le na Costi. Bili smo na križarjenju leta 2001, napitnine so bile priporočene, niso pa bile obvezne.
Upam, da se bom dobro izmazala. Saj ladjar ne bo vedel, koliko računa agencija za potovanje. Razen, če agencija specificira, kaj je kaj.
Bomo videli, je rekel ta slep.
Ana Zornik: Jooooj Zarja! Si na dopustu in pritoževanje in nerganje ne paše zraven! Napitnine so na ladji “obvezne”, ker veliko ljudi, ki smo kruzali z njimi spoštuje in ceni mučno delo vseh, ki skrbijo za naše prepolne želodčke in potešene brbončice. Ker na ladji ne upravljaš z denarjem so si izmislili to lepo gesto. Ko se ta denar razdeli na zaposlene (sigurno ne v celoti) ti “bogi” Filipinci dobijo bore malo. Sicer je pa internet posrednega pomena. Francozi pa … No, o njih pa ne bi izgubljala besed. Uživaj tvojo pot še naprej s polno žlico, z ali brez povezave v svet. ❤️
Zarja Trkman: Hahaha, saj veš, da nerada nergam, a kar je preveč je pač preveč. Napitnino dam tistemu, za kogar ocenim, da je je vreden. Tudi sama si napisala, da ubogo osebje (Filipinci, Indijci, Indonezijci) dobijo bore malo. Saj ravno za to gre!!!!!!!!!! Kako je napitnina lahko obvezna, če ne veš, v čigave roke gre. Internet oz. FB, ki sem ga zakupila ni tako posrednega pomena, vsaj zame ne, ker objavljam v Spletnem čas-opisu in imam zvezo s svojimi najdražjimi. Kako bi me sicer lahko brali. Vsi pričakujete, da bom objavljala, ti pa napišeš, da je internet posrednega pomena. V današnjem času moderne tehnologije, halo. Plačala sem 152 eurov za paket FB-uka, ker bi bil sam brskalnik še toliko, nimam torej elektronske pošte, Googla in še česa … torej sem upravičeno lahko malo jezna, ko stvar ne deluje tako, kot je pričakovati. Jamranje ni moja “kvaliteta”, a vseeno lahko opozorim na pomanjkljivosti, se ti ne zdi? Veliko mojih prijateljev na Luminosi je hudo razočaranih in pišem tudi v njihovem imenu. Sicer pa se imam skrajno dobro in ko me kdorkoli vpraša: “How are you?”, vedno odgovorim: “Perfect!”. In tako tudi mislim, ker sem pozitivka … objem v Trento.
*
ISKRENA hvala,
Šved Tomas.
Costa ga je domov poslala.
haiku Aurora, 14. marec 2019 … love you, Tomas
Zarja Trkman