Zarja Trkman se počuti hvaležno. 

2. februar ob 02:07 

PEGAZ, SIMBOL POEZIJE IN VIR INSPIRACIJE 

Pegaz, krilati konj, simbol poezije, ki je menda živel na Olimpu, največkrat pa na Helikonu, domovanju muz. Letel je s hitrostjo vetra, bil je moder in močan. Simbol poezije in vir inspiracije: 

Pegaz, krilati konj, 
Ujamem veter, 
Poletim na Olimp.  

/haiku, Zarja/ 

Ja, mogoče pa je vir inspiracije in simbol poezije. Rodil je haiku, Pegaz, krilati konj. 

Kaj mene navdihuje? Pravzaprav niti ne vem. Zame je pisanje neke vrste katarza. Ko prsti pišejo, mene preprosto ni. Pišejo in nastane, kar nastane. Največkrat nekaj, ki izhaja najbrž iz podzavesti. Prepustim se, uživam ob zvokih tipk, gledam prste, ki mehko polzijo po tipkah, poslušam Rumija, A Gift of Love in

rodi se poezija. 

“Konec je skrivnosti, ne morem razložiti, zgolj sem, v vetru, ki grozeče piha. V moji duši je mir, ljubezen prihaja, tu sem, da te rešim, ne da te čutim” … Rešila te bom, saj mi veliko pomeniš, prav vsak trenutek, ki sem ga preživela s tabo, je tu. Ob dolgih zimskih večerih, ob prasketanju ognja v kaminu, ki si ga zgradil prav ti. Toliko ljubezni je v njem, od tod najbrž pomirjujoče gledanje v plamene, ki prihajajo iz polen, ki si jih pripravil, ko si s takim žarom stopal po gozdu in podiral drevesa, da nam je bilo pozimi toplo. Toplo v srcu, ker si bil ti ti, ki si pustil neizbrisen pečat, ki v vsakem pogledu na tvoja ustvarjanja, obudi spomin nate, ki te ni več med nami, med nami, ki smo te imeli tako radi, ker si bil nekaj prav posebnega. Vsak, ki te je poznal, te je vzljubil. Čeprav redkobeseden, so tvoje besede imele smisel. Nisi govoril kar tako, tja v en dan, smiselno si jih povezoval v stavke, povedi. Dal si pomen izrečenemu, obrodilo je sadove.

Krilati angel si sedaj, naš angel varuh, ki nas spremlja na vsakem koraku. Bediš nad nami, zato mi je lažje, ko pogrešam tvoj dotik, tvoj objem, tvojo delovno roko. Pogrešam te, a vem, da si z mano, tik ob meni. In mi je lažje, lažje mi je, ko sama postopam okrog, ko sama ob tihih večerih sedim ob kaminu in gledam v plamene. Prav nikoli se ne naveličam, tega pogleda v zublje. Ker si ob meni, ker mi daješ toploto, ki objame moje srce. Hvala Andek! Da sem te imela čast spoznati in preživeti s tabo celih 44 let. Hvala, da si! 

* 

2. februar ob 13:05 

… delim in se veselim sporočil, tvojih, dragi moj … pa tudi od vseh, ki so mi dragi, bodisi tistih, ki ste že odšli ali onih, ki ste še tu, na tem prelepem modro-zelenem planetu … čuvaj-mo ga, vsak po svojih močeh … bon dia (zdaj obiskujem kratke lekcije španščine za vsak dan, prej pa portugalščine – Brazilija) … carpe diem vsem, ki me spremljate na mojem popotovanju, ki je, verjemi-te res fantastično … , ko se zavedam tega čudežnega planeta in vsakega trenutka, ki ga živim …