Lepo, lepše, najlepše
potovanje okoli sveta
Zarja Trkman se počuti lepo v kraju Ushuaia, Tierra del Fuego, Argentina.
4. februar ob 11:56
*
Zarja Trkman se počuti navdušeno v kraju Ushuaia, Tierra del Fuego, Argentina.
4. februar ob 21:21
31. dan poti okoli sveta je zame najlepši do zdaj …
6 ur potepanja in raziskovanja Ognjene zemlje, Patagonije, lepot Nacionalnega parka Tierra del Fuego, favne in flore, jezera Escondido … in vsega drugega, v prekrasnem vremenu, ki je prineslo kar 25 stopinj Celzija Ushuiai /nenavadno je rekel Francisco, moj šofer, bila sem mu kopilot/ … itak, da sem sedela spredaj, zadaj pa Zdenka, Christina in Martin iz Nemčije …
skratka mednarodna argentinsko, hrvaška, nemška, slovenska odprava …
le za občutek prilagam fotko s telefona …
daljši zapis sledi v naslednjih dneh, ker sem zdaj utrujena, še esspreso in potem večerja ter ter predstava v teatru … menda se obeta ena izjemna, takorekoč cirkuška predstava … idealno zate Nataša Gerkeš, ker vem, da si oboževalka cirkusa, bom uživala še zate, velja?
*
Sinoči, ko sedim s Tomasom in njegovo ženo na palubi mi ona reče: »You are so lovely. Everybody on this ship loves you!« Vem, da me ima veliko ljudi rado, vem pa tudi to, da je še več takih, ki me ne opazijo, in jaz njih takisto. So pa tu ljudje, ki mi stopajo naproti, ki so z mano tako ali drugače povezani. Kar nekaj jih je in vsak dan spoznam kakega novega. Največkrat so Skandinavci (Švedi in Norvežani, Švicarji in Korejec). Ta je še posebno zanimiv. Vedno nasmejan, vedno pripravljen seči sogovorniku v roke, pripravljen pomagati in se poveseliti z vsakim, ki je podobnih misli, besed in dejanj. Simpatičen, da je kaj. Včeraj nam je pokazal sliko svoje družine. Ima tri hčere in že kar nekaj vnukov … skratka na fotki je blizu 15 ljudi. Žena je ostala v Koreji, menim, da živita bolj, kot ne ločeno. Ali se pač motim. Naj bo kot hoče. Najstarejša je menda zaposlena pri Mikrosoftu, druga pri Googlu, za tretjo pa se ne spomnim. Niso v Koreji. Povsod so. Rad ima svoje. Vas podpirajo, finančno misli?«, vpraša Tomasova žena. »Ne, ne, ženo podpirajo, ji pošiljajo denar«, se široko zasmeje John. In mi mu pritegnemo. Dobra druščina smo, globoke misli, pa tudi sproščen nasmeh, smeh. Vsi kadijo in pijejo. »Aja,« reče Tomasova žena, »zaradi cigaret in pijače ne kažete svojih let?« Johnu, ki še zdaleč ne kaže svoji 72 let. Gladka koža na obrazu, nobenih gub, vitka linija. Kaj naredijo cigarete. »Ne, ne, to je zaradi tega, ker se ne sekiram za preteklost, prihodnost ni pomembna, zdaj živim, v tem trenutku. Tudi jaz, pravim sama, pa tudi moja dva švedska prijatelja. Ja, našli smo se. Tomas se zanima za mojo knjigo. Za ISKRENO, poskrbel bo za prevod in izdajo. Pozna ogromno ljudi. Nekoč je bil mahnjen na denar, ves čas je hitel, drvel, neznano kam, pravi. In se je ustavil. Nesreča ga je ustavila. 17 mesecev je bil tako rekoč mrtev. Rastlina. Ogromno operacij, posegov v možgane. In se je pobral. Zdaj je druga oseba. Z enim ogromnim in nežnim srcem, mu rečem. Ja, in ti takisto. Rad te ima … I love you in me stisne v objem. Njegova žena pa: »Vsi vas imamo radi, ker ste pogumni, vedno nasmejani, dobre volje, obenem pa odmaknjeni, v svojem svetu, v katerega pa rade volje popeljete nekoga, ki vam lahko sledi. To cenimo pri vas, svobodnega duha ste, neobremenjeni z ničemer, samostojni in iz dneva v dan lepši. Prav žarite!« Menda res, pravim, a zato ker me je opeklo sonce, po licih in čelu … hahahaha, prasnemo v smeh. Lepo nam je!
*
Včeraj ob 00:01
“Mine is the night, with all her stars.” Edward Young … lahko noč sLOVEnija … tu je še sonček, 18.00, pri vas pa že skoraj polnoč.
*
Včeraj ob 00:01
Južni križ,
na spodnji polobli.
Zanimive konstalacije.
haiku, Aurora, 16.2.2019
*
10 h
Deviška lepota. Deviški otok. Wau. Na fotkah je krasen, a v živo … wau
Tolikšna lepota na tako majhnem prostoru. Zelenomodra. Zemlja v malem. Planet v malem. Zelenomoder planet.
Nacionalni par, ves otok je park, pod Unescovo zaščito. Ta trenutek mi pade na misel naslednje: Unesco naj zaščiti naš planet, Zemljo. Vso. In morda bi s tem zaščitil tudi človeški rod.
Sonce je pokukalo skozi oblake in že tako lep pogled še polepšalo. Mislila sem, da sem že videla najlepši košček sveta. Ne, nisem ga. zdaj ga doživljam. Meditiram pred kosilom, na palubi skoraj sama. Nežen vetrič, tu pa tam kakšna kaplja, ki mi poboža razgret obraz. Razgreti od tolikšne, deviške lepote. Ni čudno, da nosi otok tako ime.
Zeleno, ki te vidim zeleno, klifi, bela pena valov, ki butajo obnje … božanski pogled. Nobene ceste, asfaltirane, tu pa tam kakšen avto, majhne hiške, nekatere okrogle, zeleni griči, višine Kekca recimo, palme, drevesa le v srednjem delu gričev, na vrhu pa trava, tu pa tam kakšno drevo.
Veselim se jutrišnjega dne, ko, vsaj upam, odplujemo na kopno. Zdi se mi, da bom otoček raziskala kar sama, s svojim skuterjem ali motorčkom. Vreden je mojega pogleda.
Tolikšna lepota, da kar oslepiš. Ne bi si mislila. O.k., vedela sem, da je lepo, a da je tako deviško, božansko lepo, si nisem predstavljala.
Uživam vso lepoto tega sveta. V svojem telesu, v svojem kotičku.
… fotke jutri … sem pozabila ključ, kartico v sobi, Joshue nisem našla nikjer … hehehe … nič hudega, se bom že znašla, še vedno sem se … nalagam fotko od zjutraj, ko je še deževalo, od daleč je slikano, zdaj smo mnogo bliže, vidijo se dobro mogočni maoiji … morda mi celo uspe, gre pa po polžje … nič, obupala sem, jutri objavim fotke, zdaj pa delim le zapis.
Zarja Trkman