Lepše skorajda ne more biti
potovanje okoli sveta
Zarja Trkman se počuti blaženo na lokaciji Tahiti, Polynésie Française.
Včeraj ob 14:05 ·
… in se znajdem v krasnem SPA resortu. Čudoviti bungalovi, hotelček, hiške na hribu, urejen park … wau, to pa bo nekaj. Vozim se po potkah in prispem do bazena, ki pa na žalost ni imel dostopa zame. Pa sem se tako veselila. Potem pa božanski pogled.
Ogromna laguna se odpre pred mano. Če je bog čaral lepoto, jo je tu nedvomno začaral.
Ko misliš, da lepše ne more biti, se vedno znova dokaže, da je lahko še lepše. Najlepše? Ne upam si tega trditi, ker se vsakič naplahtam.
Iščem dostop k morju, najdem ga … lesen pomol, na njem pokrita platforma in sredi pomola lep stol. Oranžen, primeren zame. Super, namestim se, vzamem fotoaparat v roke in uživam v fotkanju teh lepot.
Morje prelivajoče barve, večina pa je turkizna … na obzorju valovi, ki butajo ob obrobo lagune … zelene palme povsod, resort krasen, da lepši skoraj ne more biti.
24.2.2019 Moorea
Ste vedeli, da ima Moorea obliko srca. Ima jo. In je rajska, vsaj tisti del, kamor sem zašla. Menili sva se z Zdenko, da greva skupaj na eno kratko vožnjo (dve uri) po otoku, a ker je bil naslednji prost avto šele ob pol enih, je Zdenka ostala v senci, moja malenkost pa na raziskovanje. Levo ali desno? Levo nisem našla ničesar, razen lepih rož, palm … grem desno, ker imam občutek, da je tam neka plaža. Vozim se slabe pol ure po lepo urejeni cesti s stezo za kolesarje, prehitevam naše z Luminoze, tudi fante s Filipinov in se znajdem v krasnem SPA resortu. Čudoviti bungalovi, hotelček, hiške na hribu, urejen park … wau, to pa bo nekaj. Vozim se po potkah in prispem do bazena, ki pa na žalost ni imel dostopa zame. Pa sem se tako veselila. Potem pa božanski pogled. Ogromna laguna se odpre pred mano. Če je bog čaral lepoto, jo je tu nedvomno začaral. Ko misliš, da lepše ne more biti, se vedno znova dokaže, da je lahko še lepše. Najlepše? Ne upam si tega trditi, ker se vsakič naplahtam. Iščem dostop k morju, najdem ga … lesen pomol, na njem pokrita platforma in sredi pomola lep stol. Oranžen, primeren zame. Super, namestim se, vzamem fotoaparat v roke in uživam v fotkanju teh lepot. Morje prelivajoče barve, večina pa je turkizna … na obzorju valovi, ki butajo ob obrobo lagune … zelene palme povsod, resort krasen, da lepši skoraj ne more biti. Na poti me nekdo pokliče: »Aurora«. Werni je, prijatelj mojih sosedov pri mizi ob večerji. Lepo je tu pravi, kajne. Prekrasno, res, odvrnem. Posloviva. Še nekoga srečam … tistega mladega Nemca, o katerem sem menda že pisala … hello, mi kar zleti iz ust. Hi, pa njemu. Še nekaj takih uživačev, kot sem jaz, je odkrilo to lepoto. Z Luminoze. Z eno gospo malo pokramljava, bila sta z možem na ekskurziji, zdaj pa sta se ravno vrnila z uro in pol trajajoče vožnje s vodnim skuterjem. »A little scary.« ona, »but very nice«. Verjamem. Vprašam jo, če ve, če se da plačati s kartico. Seveda, pravi, da se. In si privoščim solato, pinapple sok, naravni ter vodo. Uživam ob glasbi, v senčki, v prekrasni restavraciji, zunaj, seveda, na mivki, v objemu lagune in turkiznega oceana. »Heaven is on the earth,« rečem Haidi, zvečer na večerji.
*
25.2.2019, 17:20 ·
Gaugain,Tahiti,
otok ljubezni.
Maori, tattoo, haka.
Aurora, 25.2.2019, Tahiti, Papette
*
Zarja Trkman se počuti noro na lokaciji Tahiti, Polynésie Française.
23 h ·
25.2.2019
Po prečudovitem dnevu na Moorei smo še isti večer nadaljevali pot v Papette, Tahiti. A sem bila preveč utrujena, prijetno vzhičena, da bi počakala, da pristanemo. Še celo v gledališče nisem šla na polinezijsko folkloro. Bom pogledala danes, če se bom spomnila.
Kaj me čaka tu, si ne predstavljam. Danes sem se namenila ven z vozičkom na dodatni pogon. Ker otok ni velik, si bom marsikaj lahko ogledala kar sama. Tudi povezava z Zdenko se ne izkaže za najboljšo.
Prepuščam se in bo kar bo. Najverjetneje bo lepo. Najraje sem kar sama, ker se mi ni treba prilagajati, se uklanjati. Zdenki se bom opravičila za včeraj. Ma itak ni hudega, ker bi šli na organiziran izlet, ker taksijev ni bilo na razpolago. Vsaj midve ga nisva našli.
Danes pa? Kdo ve?
Pri zajtrku sem se Zdenki opravičila. Je rekla, da me je čakala in potem ni šla nikamor. Ker me ni dobro poslušala, saj sem ji povedala, da je naslednja tura ob pol enih, ona pa je mislila, da je ob pol dvanajstih. Čakala me je in se vrnila na Luminoso.
»Morda je še bolje tako, ker sem po kosilu zaspala, sem hudo prehlajena, kašljam, imam polne sinuse,« je sklenila … Vsaka stvar je za nekaj dobra.
Odslej se ne bova več dogovarjali in ona ne bo nikogar več čakala. Hvala bogu, rešili sva zadrego, vsaka se je iz te izkušnje nekaj naučila.
Super zame, ker mi je tako najbolj prav. Ne maram, da mi kdorkoli, razen ON kroji dan, dneve, življenje.
*
Zarja Trkman se počuti prijetno na lokaciji Tahiti, Polynésie Française.
11 h ·
25.2.2019
Arno, tako je ime Francozu, ki se je zaljubil v Tahitijko in zdaj živi in ustvarja v Papette. Umetnik je. Slika na platno ali lan … pa tudi na bombažne majice (črne in bele).
»Zarja – Aurora sem,« se mu predstavim. Nimata otrok z ženo. »It was to late, I’m Arno«, se zasmeje. Slika z naravnimi barvami, ki jih dobi v hribih Mooreire, vulkanskega izvora so, mi pove.
Kupim njegovo sliko, lepa je, ima tudi vtkano simboliko: Human being, Tiki and Earth na sredini.
»Nice to meet you«, se poslovim od njega. »Nice to meet you, Aurora,« on. Zapomnil si je moje ime, ker sem mu razložila, kaj pomeni ime Zarja.
»You are sunshine,« zakliče za mano.
Srečna sem. Ob takih SREČAnjih. Kamorkoli grem srečam ljudi, ki me obogatijo.
Danes je bil to Arno, Francoz, ki je svoje mesto pod soncem našel na Tahitiju, v Francoski Polineziji. Lepo govori angleško, nič kaj francoskega naglasa ni v njegovi angleščini.
Presenetljivo.
Tahiti mi bo najbolj ostal v spominu zaradi njega, Francoza, ki se je zaljubil (podobno kot Gauguin) v domačinko in ostal tu.
Naučil me je hvala po tahitijsko … hahaha, ponavljala sem še nekaj časa, našla ključ, kako si besedo zapomniti … in ga tudi izgubila … morda ga najdem, ko bom spočita. Zdaj ni šans …hehehe.
Hvala Arno!
Zarja Trkman