* 

Zarja Trkman se počuti ljubljeno z osebo Ashraf Kochi in 5 drugimi osebami v kraju Muscat, Oman. 

4 h · 

Pa saj je prav neverjetno. Nisem je še slišala. Dva meni zelo ljuba pevca, Vlado Kreslin in Damir Imamovic. Pa prav zdaj, ko pišem o ljubezni, o naravi, o življenju. Hvala vama, prijatelja. Obožujem vaju. 

Mojka Georges: Ne Zarja, nismo sami. In tudi ko sem bila sama, si bila ti. Tudi ko drugih več ni bilo. Ko sem sedela tam “sredi gozda” si bila tam ti. In vedno bom hvaležna, da si bila.

Tanja Kodelja Lep zapis, Zarja. Vidiš to, kar si. Videla si ljubezen, ki je v koreninah vsega. Objem.

*

NIKOLI NISI SAM!

Krog je sklenjen. Pot okoli sveta. 24 meridianov 12 časovnih pasov. 24 držav. 5 celin. Pot duše v mojem telesu, ki jo je sicer malo izdalo, a kočija se popravlja, kočijaž tudi. Duša pa je itak čista, nepokvarjena.

In kaj se mi je najbolj vtisnilo v spomin? Ne znamenitosti, ne mesta, ne države. Brezgrajnost, brezmejnost ljubezni. Ki je povsod prisotna, ki biva prav v vsakem, v vsem.

Niso katedrale, mošeje, sinagoge, templji tisto, kar si bom najbolj zapomnila.

Ne , ne, ljudje so tisti, ki so pustili pečat. In narava. In lepota tega planeta, ki je tako lep, da kar boli.

A eno mi je jasno. Ni lepše dežele na svetu, kot je Slovenija. Tako raznolike. Z morjem, planinami, vršaci, rekami, ravnicami, gozdovi.

Moj krog prinaša veliko prijateljstev, ki sem jih sklenila. Ne površinskih. Globokih. In ljubezni, ki veje povsod. Je ljubezen, je lepota, je prijateljstvo.

Brezmejno in to šteje. Katedrale gorijo, mošeje padajo pod bombami, gozdovi izginjajo…reke in ledeniki tudi, morje izpareva.

Ljubezen pa ostaja. Tista čista, tista, ki osvobaja. Ki je čustvo, najgloblje in najbolj zveličavno.

Te ljubezni sem bila deležna na tej poti. Povsod. Pa naj bo to v najrevnejšem delu sveta, v najbogatejšem, najčistejšem, najbolj umazanem. Povsod, brez izjeme.

Nobene zavisti, odkrito občudovanje, tudi čudenje.

In nenazadnje čudežna zacelitev moje ključnice.

In modrost, ki mi jo je dalo trpljenje, ki je konec koncev osmišljeno. Čeprav sem vedno trdila, da res ne vidim smisla v trpljenju in bolečini. A je pot k spoznanju, k vstajenju.

Vstala sem, bogatejša za kruto, a osvobajajočo izkušnjo. Izkušnjo bolečine, trpljenja, ranjenosti.

Duša je srečna v mojem telesu, ki ji vendarle služi po svojih močeh.

Zveličavno je to moje popotovanje. Zveličavno potovanje duše v samo bistvo. V življenje.

Hvaležna sem zanj. Hvala mama, hvala oče. Hvala Andek!

Nikoli nisi sam

Legenda Cherokee Indijancev, v kateri deček postane odrasla oseba in dojame življenjsko resnico.

Čas je bil, da mladi deček odraste v zrelega človeka. Oče je odpeljal svojega sina globoko v gozd, mu čez oči dal prevezo, da ni ničesar videl, ga posedel na posekano deblo ter ga pustil samega sredi gozda. Vrnil naj bi se naslednje jutro.

Od dečka se namreč zahteva, da celo noč nepremično sedi na deblu in si ne odveže preveze z oči vse dokler ne začuti prvih žarkov sonca na licu. Prav tako ne sme jokati ali klicati na pomoč. Če preživi noč, postane odrasel človek.

Deček je bil seveda strašno preplašen. Okoli sebe je sredi noči slišal vse vrste nenavadnih zvokov. Od krikov divjih zveri, ptic in oddaljenih glasov ljudi, ki bi mu lahko kaj storili. Ves čas je čutil tudi veter, ki mu je v lica nosil travo in pesek. A mladi Indijanec je hrabro preživel noč. To je bil njegov način, da postane zrel človek.

Končno, po mučno preživeti dolgi noči, je vzšlo sonce in lahko si je odvezal prevezo iz oči.

V tistem trenutku, ko je spregledal, je ugotovil, da je bil njegov oče ves čas z njim. Sedel je poleg njega na drugem deblu in pazil, da se mu kaj ne zgodi!

Na podoben način tudi mi nikoli nismo zares sami.

Ves čas imamo pomoč in zaščito. Le vidimo je ne z očmi oz. zavedamo se je ne.

*