Zarja Trkman se počuti žalostno v kraju Muscat, Oman. 

17. april 2018  3 h ·  

… da mi je lažje, poslušam Kreslina … 

Ležim v istem položaju že tri dni in pol. Ležim v istem položaju že tri dni in pol. Ležim v istem položaju že tri dni in pol. Vse me boli. Vroče je. Hrbet se mi lepi na podlago. 

Spomnim se nanj. Na mojega ljubega moža. Tri mesece je ležal nepremično, le dihal je in malo premikal oči. Le kako mu je bilo, si mislim. 

Duša ujeta v telo, ki je negibno. Če se je zavedal, se sprašujem. Če se je, je bilo trpljenje hudo. Upam, da se ni.  

Ujetost v telo, ko ne moreš nič, se premakniti, spremeniti položaja. Hudo je. Hudo, a očitno ne tako hudo, da bi se duša poslovila. 

Trpim bolečine, čim me premaknejo. Hude so … le kdaj bodo minile. Protibolečinske infuzije ne pomagajo kaj dosti. 

Prosim naj me ne premikajo, a me kljub temu. Ko začnem jokati zaradi bolečine:«Don’t cry, mam.« Druga kultura. Kjer mora ženska potrpeti, kjer ni časa za jok. Jokala bom, pravim, ker z jokom odplavim tisto, kar me teži.

Želim si domov, čeprav vem, da bo pot huda. Ko bo popustila blokada.

A mlini meljejo počasi. Komunikacija je slabša kot je sprva kazalo. Od omanske bolnice zavarovalnica ni dobila še ničesar. Danes bom malo bolj odločna, ko pride dohtar. Zahtevala bom, da še danes pošljejo dokumentacijo, s pripisom, da rabim spremljevalca, po možnosti medicinca, ki mi bo lahko pomagal.

Ura je sedem, sonce že visoko na nebu. Vroče je, prosila sem za klimo. Bolje je, a boli, boli. Boli telo, boli duša, ki pa očitno noče ven. Ne še. Včasih si želim kar umreti. Ja, umreti, ker ne vidim smisla v trpljenju. Ker ga ni. Vsaj mislim tako.

Še me boli.