12.3.2019 Brisbane, Avstralija 

Zbudim se ob štirih, z mislijo na Jonabel in Tomasa. Oba sta mi najbolj pri srcu, in obeh ni. Grem na palubo, da pričakam Brisbane. Pozdravi me čudovit sončni vzhod. Prav poseben danes. Če se po jutru dan pozna, potem me čaka en lep dan. Poiščem Jonabel. Objameva se, hudo mi je zanjo, jočeva. A že naslednji trenutek, ko ji podarim dve bluzici in svojo mandalo, ki sem jo prav včeraj naslikala, se na njenem obrazu pojavi nasmešek. Kako blagodejno, da sva znali žalost pretopiti v smeh. Kako malo je treba. En topel objem, skromna pozornost … in to je vse, kar človek potrebuje, če je skromen. In Jona je skromno dekle, ki je uživalo v trenutkih, ki so ji bili dani tu na popotovanju okoli sveta. Potem pa strela z jasnega. Očetova smrt. Pa še niti eno leto ni minilo od smrti brata. 8 otrok je v družini, na srečo že vsi odrasli, najmlajši brat je star 22 let. Oče pa je bil star 58, mama pa 57. Moram k mami, potrebuje me, pravi Jonabel. Moraš me priti obiskati na Filipine, pravi. Obljubim ji, da bom prišla. Še en objem in Jona gre. Vesela sem, da sem ji malo olajšala bolečino, saj me je bila iskreno vesela, tale moja krasna filipinska »hčerka.  

Ekskurzija v Brisbane. 27 stopnic, dol z ladje in na njo. Jupi, vedno bolje mi gre. Potem pa, na avtobusu, Tomasova žena. »He is coming today«. »Ole,« jaz. Vedela sem, da se bo vrnil. In zdaj sva se objela, imava se rada. Hvala za tvojo podržko, Aurora. Rad te imam. Brisbane si bom najbolj zapomnila po odhodu Jonabel in vrnitvi Tomasa. Vse drugo je postranskega pomena. Bolj kot ne, sem na avtobusu kinkala. Srečna in žalostna obenem. Smrt in življenje. Vse v istem paketu. 36 stopinj je zunaj. Mesto je lepo, Avstralija šele 200 let stara, pravi vodička. Na pol jo poslušam. Mesto prečka reka, pravzaprav vijuga kot kača po njem. Stavbe, nebotičniki lepi, cerkve tudi, mostovi veličastni. Botanični vrt obeta lep obisk, a se zgolj peljemo mimo. Škoda, najverjetneje bi mi bilo bolj všeč kot v živalskem vrtu. Vroče je, uboge živali se zavlečejo kar v svoje klimatizirane hiške. Koale spijo 24 ur na dan, pravi vodička. A moja je budna, gleda me. Pofotkam jo in naslednji trenutek že zapre očke. Vlečem se po potkah, vidim dinga, vidim kuščarja, neko zanimivo ribo, ki ni reptil, ni ptica, ni riba … je prav posebna avstralska žival. Sredi mesta prekrasno figovo drevo. Ki je tam že pred mestom, reče vodička. Ceste so speljane okoli njega. Cenijo drevesa, cenijo trate, cenijo živali … tu spodaj, v deželi tu spodaj. Nasvidenje Brisbane, ki si postregel z enim veselim ter drugim žalostnim dogodkom. Se la vi, bi rekel moj pokojni sošolec Silvan Furlan. Ces’t la vie, je prav Nataša, popravi me, prosim … hehehe. Tako je življenje in nič drugačno. Lepo, pa tudi na trenutke žalostno. Naj bo tako!