Pika, zacimprala si me. 
Ostala v Indiji! 
Hura!!!!!!!! 

haiku Aurora, Cochin, Indija, 5.4.2019 

Zarja Trkman se počuti hvaležno z osebo Ashraf Kochi in 3 drugimi osebami v kraju Cochin, Kerala. 

TUK-TUK avantura  

Pika: »Mama, meni se zdi, da boš ti kje ostala, ker boš zamudila prihod na ladjo.«

Pika ima izkušnjo iz leta 2002, ko sva zamudili avtobus v Španiji. Mama, kaj bova naredili, me je vprašala takrat 19-letna hči, ki si je to potovanje prislužila za uspešno opravljeno maturo. Šla naj bi z mojo sestro (darilo nečakinji za maturo. A ker je sestra tik pred odhodom zbolela, sva šli midve s Piko. Ne skrbi, vzeli bova taksi in bova pred avtobusom na letališču. Potolažila se je. In vse je bilo o.k. Najverjetneje je zaradi tega ničkolikokrat rekla, da bom kje ostala. Prav zacimprala me je, bi rekel Kreslin. In danes se je to malodane zgodilo. Raziskovala sem Cochin s tuk tukom. Prijeten šofer. Prava pustolovščina. Promet nemogoč, hupanje na vsakem koraku, prehitevanje, vožnja po levi. Ni da ni. Podobno kot pred 40.-imi leti, ko sem bila v Indiji ali še slabše, ker je zdaj prometa ogromno. Tuk tuk driver prijazen musliman, Indijec Tchu (Tač). Na ladji moram biti ob 12.00, ker ob 13.00 izpljujemo proti Goi. Don’t worry, we’ve been at time in port. Vse lepo in prav. Razkaže mi staro mestno četrt, obiščeva budistični tempelj, vidiva hindu tempelj, sinagogo, ribiške mreže Kitajcev, ki so se ohranile do danes. Pokaže mi plažo, glavno plažo v Cochinu, ki jo je dobesedno odnesel cunami leta 2002. Nato se peljeva na jezero, kjer se povzpnem na čoln in občudujem tamkajšnje ptice. Ura se bliža dvanajsti, ko je izlet končan. Le še vrnitev v port, ki traja petnajst minut in dvig denarja, da izplačam vožnjo s čolnom in tuk tuk šoferja. In tu se je zapletlo. Kar trije avtomati niso delovali, šele na četrtem je Tač lahko dvignil denar. Izplačam ga, potem se zaplete še pri prometu. Pred portom se moram presesti na drugi tuk tuk, ki me je popeljal prav do ladje. Tam me je že čakal oficir z ladje, češ, da me čakajo, da sem zadnja. Ura je ena. Vse se dobro izteče. Kapitan mi potrobi, pomaham mu, on kaže na uro. Sorry, pomaham nazaj, smeje, itak, saj sem vesela, da se je vse dobro končalo. Resnično mi je žal, ma kaj čem. Preteklost. Na ladji me čaka Ursula in mi pove, da so me kar 7 krat klicali v recepcijo. Urula je vedela, da gre zame. Mislila je, da sem kje ostala brez baterije. Folk je bil menda zelo jezen, agresivno so komentirali moj prihod s tuktukom, moj smeh in mahanje kapitanu. Napisala sem opravičilo, ki ga bom sprintala in dala na most ali Jessici, da ga da kapitanu. Kaj več pač ne morem storiti. Po toči zvoniti je prepozno. Operacija uspela, pacientka skorajda ostala v Indiji. Ma tako to pač je. Se zgodi. Ena izkušnja več. Doživetje, stresno doživetje, s srečnim koncem. Ganeša, namaste! 

Andrea Gorenc Lonzarič: Kera si ti frajerka 😎😂☀️ uau

*

Zarja Trkman

Vse objave

O avtorici

Deli z drugimi

Zarja Trkman

Zarja Trkman

misel

Sanjam resnico, sanjam serake in oblake. Sem svobodna.

kontakt