potovanje okoli sveta
16. januar ob 07:11
… posvetite v dan, ki se rojeva … z vso močjo, z vsem žarom … tako kot zmorete … vsak žarek skozi temo je dobrodošel … hallelujah
Pet tednov sem preživela na intenzivni rehabilitaciji Na URI Soča, kjer sem se soočila s številnimi življenjskimi izkušnjami ljudi, ki jih je bolezen tako ali drugače zaznamovala, od Parkinsonizma, do multiple skleroze, možganske kapi in drugega. Najbolj pa so se me dotaknile zgodbe mladih, nadobudnih mladeničev ali ljudi v bolj zrelih letih, ki jih je nesreča, taka ali drugačna, pahnila v naročje usode, ki se je z njimi kruto poigrala. Eno pa je skupno vsem: neizmerna vera v to, da bodo okrevali in nadaljevali svojo poklicno pot ter uresničili, tako ali drugače,
svoje poslanstvo, ki so mu predani v dno duše.
Dano mi je bila milost spoznati te čudovite ljudi, ki niso izgubili vere in upanja, da bodo še lahko hodili, se pogovarjali, skratka delali vse, kar počnejo “normalni” ljudje. Kdo so normalni, sem se velikokrat vprašala. Ali nismo mogoče mi, ki smo hendikepirani, pa imamo veliko pozitivne energije in vere v t. i. “normalno življenje”? Po mojem mnenju smo mi tisti, ki smo lahko vzgled vsem drugim, ki se ne zavedajo, da imajo tako rekoč vse, ker imajo zdravje, pa se še vedno pehajo za nepomembnimi stvarmi, kot so prestižni avto, hiša, jahta … denar … bogastvo, ki ni vredno NIČ, če nisi zdrav, oziroma, če si na tak ali drugačni način prikrajšan. Pa si vseeno srečen, obkrožen z ljubečimi domačimi, prijatelji, tistimi pravimi, ki jih spoznaš v nesreči …, ker spoznavaš nove ljudi, ki delijo podobno usodo kot ti, se borijo, da bi se “vrnili”, ker bodo bogatejši za pomembno izkušnjo, ki jo bodo lahko podelili z drugimi ljudmi in jim pokazali pot v lepše, polnejše življenje, kjer je pomembno BITI in ne IMETI.
…. ker sem se vsak dan spraševala, kakšna je usoda mladega alpinista, mladega nogometaša, mladega očeta treh otrok, ker sem vsak dan komunicirala s temi ljudmi in njihovimi bližnjimi, ker smo delili smeh in solze, podelili svoje izkušnje, skratka ker smo postali ena velika družina, ki jo je bilo težko zapusti. A nekaj vendarle vem: ostali bomo prijatelji za vedno.
*
16. januar ob 16:10
Veter v laseh,
sonce v dlaneh.
Azur morja,
modrina neba.
haiku Zarja, 16.1.2019
*
Zarja Trkman se počuti praznično v kraju Atlantic Ocean.
16. januar ob 20:17
Kako blagodejno je za uho, ko slišiš slovensko besedo, tu, sredi celega sveta.
»It’s free there,« vprašam. »Yes, for you,« mi odgovori.
Pepi mu je ime. »Goriška?« Si! I’m from sLOVEnija,« zinem, “From Nova Gorica.”
»Moj ded, oče od mame je Vipavec. Sem živel nekaj let v Trstu,« pove Pepi, gospod ob meni.
Kako me je razveselil. Slabo govori slovensko, a se trudi. Lepo od njega. Znal je tudi portugalsko, saj je trgoval z brazilsko kavo, a že desetletja nazaj. Zdaj je menda njegov jezik nemščina.
Prijeten gospod. »Vidiva se jutri, prav?”, in že ga ni več.
Wau, saj ne morem verjeti. Alen ima očeta Slovenca, Pepi nonota, Zdenka, ki sem jo spoznala na večeru za samske, za ljudi, ki potujejo sami pravzaprav in je pristopila k meni, me že na začetku, ko je Raul vsem povedal, da sem iz Slovenije, rekla: »Dobra večer!«
o.k., sem si mislila, zna le pozdraviti. Potem pa mi pove, da je njen oče Slovenec, a ona govori hrvaško, ker je menda živela tam.
»Se dobiva en dan, ko bo bolj mir, ter se malo pogovoriva,« reče Zdenka.
Morda, zelo verjetno je, da so to edini, ki znajo kakšno slovensko besedo. A prav nanje naletim. Res neverjetno, toda resnično.
Ne morem vam povedati, kako je lepo biti Slovenka, kako je lepo slišati slovensko besedo. Čudovit občutek, da nisem sama, da še kdo zna vsaj malo slovensko.
Hvala Alen, Zdenka in Pepi … še bomo kakšno rekli, vsaj upam. Boa noite, Buona notte, Gute Nacht, Buenas noches, Bonne nuit … postajam poliglotinja … hahaha.
THCAU … čao
*
16. januar ob 22:05
… danes iz oči v oči s kapitanom Sebastianom, prijazen nasmeh: “Buongiorno,”… dober dan, capitan Cristo … simpatico, molto simpatico
*
16. januar ob 22:39
… lepo je potovati okoli sveta, lepo se bo pa tudi vrniti v sLOVEnijo … hvala Spletni čas, hvala Vanja Čibej, za objave mojih doživljajev, da bodo lahko brali tudi moji prijatelji, ki nimajo profila FB
Zarja Trkman