Zarja Trkman se počuti blaženo z osebo Adriana Rizzato in drugimi (2) na lokaciji Auckland Sky Tower.

Včeraj ob 03:29 · Opaheke, Nova Zelandija ·

*

Auckland, 4.3.2019

Koru, New Zealand Koru

The Koru

A symbol of personal growth.

Positive change.

New live and harmony.

KORU – SPIRAL

The Koru or Spiral represents the unfurling of the frond bringing new beginnings and potential. It also represents peace with a strong sence of new beginnings.

The spiral can also express the promise of a meaningful relationship or the strenght and purity of a loving relationship within a family.

Wau, ko »doma« to preberem, si mislim: res sem hvaležna srečanju s tisto Angležinjo, ki se je zaljubila v lepe novozelandske energije.

I’m in love, too!!!!

KORU – SPIRAL

Port. »izkrcava« se z mojim spremljevalcem (skuter je, moj zvesti spremljevalec, da si ne bi mislili kaj pregrešnega … hehehe.

Quen street, glavna ulica v mestu. Nihče ne hiti, promet umirjen, semaforji, odlično poskrbljeno za »vozičkarje«, slepe …ni ovir, nikakršnih. Semafor se za pešce odpre na vse stvari. Premišljeno, varno!

Zaidem v nek slepi rokavček ulice. Znajdem se pred korejskim frizerskim salonom. Vstopim, umijejo mi lase, naredijo fen frizurco, za 35 NZD, kar je manj kot plačam v NG.

Prerojeno se počutim, s svežo glavo, tako znotraj kot tudi na zunaj. Fotkam. Naletim na razgledni stolp. Visok je 321 m, višji od Eifflovega stolpa v Parizu. Škoda, da sem omejena s časom, sicer bi se nanj povzpela.

Vrnem se na terminal, kjer se seznanim z Angležinjo, ki prodaja svoj nakit, iz poldragih kamnov je. Zapleteva se v pogovor. 40 let že živi tu, njena primarna družina se je vrnila v Anglijo, ona je ostala.

Ljubezen, vprašam.

Ne, dobra energija, ki sem jo takoj začutila, mi pojasni.

Le kako mi vedno uspe privlačiti take lepe ljudi. Ona je pristopila k meni. Kako vam lahko pomagam? Zgolj gledam, odvrnem. Potem pa, po njeni obsežni razlagi kamnov, simbolov, se odločim za nakup čudovitih uhanov in obeska za verižico.

*

Ekskurzija po Aucklandu, ki je vključena med 15 izletov, po večjih mestih, za vse, ki potujemo okoli sveta. Dober vodič, prijazen, skrben, z veliko znanja, a kaj, ko govori prehitro, pa tudi novozelandska angleščina je povsem drugačna. Slowly rečem, nekaj časa je o.k., potem pa spet po starem. Ujamem kar pač ujamem. Bom pa bolj počivala, si mislim. Po kosilu je in me kar zmanjkuje. Od vse ekskurzije je bilo zanimivo le v zimskem vrtu, kjer bi lahko bili dalj časa. Res sem uživala, naredila kakšnih petdeset fotk. Potem pa že dalje. Zapeljali smo se po celem Aucklandu, dobili ogromno informacij tudi o Novi Zelandiji, pa še o Avstraliji, Melbournu, ki bo naslednja postojanka. Plaže so čudovite, zelenja je ogromno, zaliv je prekrasen, mesto na obe strani … dolg most, s katerega se na sam center ponuja krasen pogled, na marino, na plaže … To je pa tudi vse o Aucklandu z moje strani. Škoda, da se nisem povzpela na Sky Tower. Pa drugič. Novo Zelandijo bom gotovo še kdaj obiskala. Tako za mesec ali dva, najmanj. Da jo spoznam po dolgem in počez. Vedno bolj ugotavljam, da me velemesta ne fascinirajo. Veliko raje imam manjše kraje, kjer lahko bolj pristno stopim tudi z domačini v stik. Še enkrat več vem, da se imam najlepše, ko grem raziskovati sama, v lastni režiji. Vedno mi takrat pridejo nasproti zanimivi ljudje, iz takih srečanj potegnem največ … nove zgodbe, nova spoznanja, zanimivi pogovori … Ja, nič, to naj bo o Novi Zelandiji vse. Zdaj me čaka nov kontinent, kontinent z aboridžinsko kulturo in umetnostjo, kateri sem zelo naklonjena. Imenovali so jo dvoje src je bila knjiga, ki me je očarala. Takrat sem prvič več izvedela o tem ljudstvu, o staroselcih Avstralije. Zanimiva je zgodba plemena, ki se je odločilo za celibat, ker niso hoteli rojevati otrok v ta pokvarjen svet. Danes sem zvedela, da je zadnja avtohtona Aboriđinka umrla leta … in še marsikaj o Aboridžinih, njihovi umetnosti, o tem, da so zdaj končno enakopravni, da se jim vrača ozemlje. Zemlja je za njih sveta, druga sveta stvar pa je družina. A so zavojevalci tako vneto ločevali otroke od staršev, imeli otroke z Aboridžinkami ter jih potem materam odvzeli. Jih šolali … ni čudno, da je toliko alkoholizma in prostitucije med temi krasnimi ljudmi. Morda bo zdaj vendarle drugače, ko se spet naseljujejo na zemlji, ki jo častijo. Pravijo takole: Zemlja ni naša last, mi smo v njeni lasti.