II 

Francoska pot, Camino de Santiago je najbolj tradicionalna in znana romarska pot v Santiago de Compostela. Ruta je dolga 800 km, prečka severni del Španije, ki leži na Iberskem polotoku. Na severovzhodu se začne s prehodom gorske verige Pirenejev, tik ob meji s Francijo in se nadaljuje proti zahodu do Santiaga. Pot je bila postavljena po zaslugi kralja Sancha Velikega III v 11. stoletju in Sancha Ramires de Navarra y Aragon (Alphonse VI), ki je poskrbel za konstrukcijo in promocijo poti. Santiago je postal cilj romarjev celotnega krščanskega sveta. Pot je danes zelo znana, ne samo kristjanom, temveč tudi tistim, ki jim je všeč duhovnost ali avantura, šport in premagovanje samega sebe. Pot prepešačimo, lahko pa jo tudi prekolesarimo, nekateri gredo celo s konji.
V nadaljevanju opišem, kako sem se seznanila s Caminom, kako se je oblikovala ideja, da prehodim polovico in jo sprejmem kot lasten izziv in tudi razloge, ki so me napeljali k temu.

Moje življenje je bilo pred letom 2007 zelo razgibano in naporno. Zdaj si ga že lahko ogledujem z določeno distanco in razmišljam o njem veliko bolj razumno, takrat pa sem se počutila kot brodolomec sredi viharnega morja, komaj, komaj, z nekaj malega moči, sem se držala za napol razpadel čoln in lovila zrak med visokimi pršečimi valovi.
Delo, ki sem ga tistikrat opravljala, je bilo, vsaj zame, zelo stresno. Bili smo sredi prenove velikega informacijskega sistema. Šlo je za mednarodni projekt, ki smo ga razvijali skupaj z Italijani in Francozi. Delo je bilo zanimivo, zdelo se mi je, da je to projekt, ki je predstavljal vrhunec moje poklicne kariere in sem se ga močno razveselila. Take priložnosti zlepa ne dobiš, tako velikega projekta, kot je razvoj informacijskega sistema s popolnoma novo tehnologijo za podjetje, v katerem delaš, hkrati pa skrbiš za obstoječ, kompleksni sistem, da nemoteno deluje, je res velik izziv, ki se ti v življenju lahko zgodi samo enkrat. Tako sem takrat premišljevala. V tem času se je v naši državi menjala še denarna valuta, z vstopom v Evroobmočje smo prešli iz tolarjev v evre, in temu primerno, smo morali, pod velikim časovnim pritiskom, popravljati še obstoječe aplikacije. V službi sem bila po cele dneve, od doma sem odhajala zgodaj zjutraj in prihajala pozno zvečer, dva do tri krat na teden sem se vozila še v Ljubljano. Zmorem takle tempo, sem si prigovarjala, velikokrat sem ga že, naš poklic v informatiki je bil običajno tak, imeli smo občasna obdobja, ko je bilo treba stisniti zobe in delati po cele tedne dvanajsturni in večurni delovnik, potem pa se je počasi umirilo, in delo je postalo bolj sproščeno. Zadnjemu projektu pa ni bilo videti konca, napetosti in podaljšanemu delovniku je grozil moj kolaps.
Kapljica čez rob prepolnega kozarca je bila odločitev mojega takrat šestnajstletnega sina, da opusti šolanje. Bil je brez pravega nadzora in očitno brez moje prave podpore.
Vedno sem bila razpeta med službo in domom, delo me je običajno tako izčrpavalo, da sem bila doma preveč pasivna, čeprav sem se močno zavedala odgovornosti, sem velikokrat napačno reagirala, morda, kot sem že omenila, tako, da se nisem bolj odločno lotila reševanja problemov, ki sem jih čutila takoj po ločitvi. Ločitev je bila namreč prelomnica v našem življenju. Moja osnovna skrb je bilo preživetje. Ves čas sem komajda shajala s plačo, ki niti ni bila tako zelo slaba, toda s to plačo sem preživljala dva otroka, hčerka je študirala, sin pa je bil otrok ulice, kajti tisti čas, v njegovih najbolj občutljivih letih, je večinoma časa preživljal sam, doma in na ulici.
Lahko bi še nadaljevala v analiziranju vseh preteklih dogodkov, mojih odločitev, dejanj in neaktivnosti, pa bi bila preveč utrujajoča. Problemov imamo vsi veliko, vsak jih rešuje, kot pač ve in zna. Želim le malo osvetliti dogodke, ki so me pripeljali do tega, da sem se odločila za potovanje na Camino. Namreč, prej si nikoli ne bi privoščila takega podviga, že zaradi odraščajočega sina, kot tudi zaradi financ ne, saj kot sem že omenila, komajda sem se prebijala iz meseca v mesec, potem pa sem si naenkrat omislila kar tritedensko potovanje po Španiji. Vendar tiste tri tedne, ki sem jih privoščila samo sebi, nisem niti za trenutek pomislila na negotovo prihodnost, na težave z denarjem in na sinove težave, ki jih je sam rešil tako, da je opustil šolanje, niti na službo in na projekte, ki me čakajo. Enostavno se mi je zdelo, da na potovanje moram iti, kajti če bom sama s seboj, bom morda našla kakšno rešitev in način, da speljem naše življenje v malenkost bolj normalne vode, sicer me bo odpeljalo, dobesedno, kajti bila sem tik pred zlomom. Saj bi bil živčni zlom pravzaprav tudi rešitev, morda še najlažji zame, vendar tega enostavno nisem smela narediti otrokoma, že brez tega, sem bila neuspešna pri vzgoji. Na srečo sem uspela najti ravnotežje.
Tako, zelo na kratko o mojem razlogu. 

* 

Bil je petek in zaključila sem še en naporen teden v službi. Občasno sem si privoščila pobeg k prijateljici Darji na klepet ob kavi. Nisem imela veliko časa, to sem že omenila, vikendi so bili običajno rezervirani za pospravljanje, pranje in likanje in vse zaostale obveznosti, ki mi jih ni uspelo narediti med tednom. S športom sem se ukvarjala le občasno, bolj, ko so bili otroci majhni. Hodili smo na smučanje, veliko kolesarili, poleti smo se kopali, tu pa tam smo odšli na sprehode v naravo in na bližnji Slavnik. Zadnja leta sem tudi rekreativni šport popolnoma opustila, prav tako jutranjo telovadbo. Moja edina rekreacija je bilo pospravljanje in edina sprostitev – klepet s prijateljicami. Največkrat smo se pogovarjale o otrocih in družinskih problemih, se poslušale, si svetovale in poskušale reševati vsakodnevne probleme okoli vzgoje. Tisti petek pa se je pogovor razvijal nekoliko drugače.

Tako sva sedeli v prijateljičini kantini, kjer je prasketal ogenj, ki je širil prijetno toploto v prostor. Dišalo je po svežih mandarinah, ko je Darja z navdušenjem pripovedovala o dokumentarcu, ki je govoril o Caminu, o starodavni romarski poti po Španiji in je sedaj zaščitena pod Unescovim okriljem. Navdušila se je nad pohodništvom, avanturizmom, še najbolj pa nad tem, da na koncu poti pridobiš certifikat o prehojeni poti, popolnoma jo je fasciniralo ogromno kadilo v katedrali apostola Jakoba v Santiagu, s katerim med mašo bingljajo nad glavami romarjev. Tako živo je o vsem skupaj pripovedovala, da so se pred mojimi očmi sprehajale slike romarjev, ki hodijo čez drn in strm po stezah, poteh, med griči in hribi, prespijo v kočah z enim samim ciljem, prispeti v Santiago do katedrale, poslušati mašo in doživeti bingljanje kadila nad svojimi glavami. Vonj esence kadila, ki ga prižgejo pri mašah ob cerkvenih praznikih, mi je od vedno ugajal. Camino sem si predstavljala podobnega, kot je naša slovenska transverzala, le kot bolj zgoščeno in naenkrat opravljeno pot. Kar se mi je zdelo najbolj vabljivo, je bilo dejstvo, da pot ni tako naporna kakor naša visokogorska transverzala, kajti vse poti na Caminu so manj ali srednje zahtevne. Morda bi ga lahko prehodila tudi sama. Romanje sem si takrat predstavljala drugače, kot si ga sedaj. Romarji so bile zame neke vrste globoko verni ljudje, ki odidejo na romanje z namenom, da bodisi doživijo čudežno ozdravitev, bodisi kakšno posebno razsvetljenje, in ki jim romanje predstavlja visok cilj v življenju, upanje v boljšo prihodnost ter potrditev lastnega duhovnega življenja. Pravzaprav sem zelo malo vedela o njih. Ob besedi »romarji« sem videla pred seboj sliko popotnikov, ki kleče hodijo okoli cerkvenega oltarja in vztrajno molijo in prosijo za odpustke. Kar me je tedaj odbijalo pri Caminu, je bil prav njegov religiozni pridih. Moja osebnost in razum se je vere vztrajno otepal.

Darja je bila med pogovorom vedno bolj razgreta. Skočila je po knjigo Naceta Novaka, ki opisuje 800 km dolgo pot, od St. Jean Pied de Port iz Francije do Santiaga de Compostela v Galiciji, ki jo je prepešačil v 21 dneh. Takoj sem ga označila za norca, ona pa se ni pustila motiti. Z nalezljivim navdušenjem je pripovedovala o vsem, kar je tisti trenutek vedela, na primer, kako ljudje prehodijo Camino iz zelo različnih razlogov, krščanskih, duhovnih, avanturističnih ali športnih, na koncu pa je zasanjano vzdihnila, da ga bo nekoč prehodila, še ne ve kdaj, če ne prej, pa ko bo dopolnila petdeset let. Camino je postal njen novi izziv. Mene pa je avanturizem in okus po boemskem življenju neizmerno privlačeval, to pa od vedno. Ko sem se znebila svoje zadržanosti do religioznosti, sem pomislila, da bi lahko postal tudi moj izziv in od takrat dalje so se dogodki začeli nizati drug za drugim in spomladi sva se odpravili na pot. Prehodili sva le polovico poti, ker za celotno nisva imeli dovolj dopusta, a sva dodobra spoznali pohodništvo in okusili Camino v vseh njegovih podrobnostih in niansah, še preden sva dopolnili petdeset let.

Glavni razlog, tudi pri prijateljici, pa ni bil avanturizem, niti ne ogromno kadilo, ki naj bi bingljalo nad našimi glavami, poglavitna je bila želja po prekinitvi tedanje življenjske situacije, ki sva jo tisto obdobje obe doživljali, in iskanje nove poti. In kar je najbolj zanimivo, na potovanje sva se odpravili povsem iz religioznega namena, zdaj si lahko to dokončno priznam, kajti čisto po tiho sem upala, da bom na Caminu našla rešitev iz kaosa, v katerem sem bila. Verjamem tistim, ki pravijo, da je ateist veliko bolj potopljen v svojo lastno vero kot verujoč. V mojem primeru je že tako.

»Camino naju je poklical,« je rekla Darja: »Tako kot mnoge pred nama!«
»Pa, recimo …« sem se ji skeptično nasmejala, ko sva se tisti dan poslovili.