V nadaljevanju sledi potopis poti na Camino, samo potovanje do izhodiščnega kraja, dogodivščine in prvi stik z romarji in romanjem in osvojitev prve etape Camina.

IV 

Zaplet, odhod na Camino, prijateljici za vedno

Z Darjo sva se zadnje dneve pred odhodom vsak dan poklicali in preverjali trenutno situacijo in najine priprave. Poleg zadnjih preverjanj, v zvezi z opremo, tehtanjem, izločanjem in podobnimi rečmi, sva morali postoriti še nujna dela v službi, da naju sodelavci ne bi preveč kleli pri prevzemanju dodatnega dela, predvsem pa sva obe želeli pustiti dom kar najbolj urejen. Tako sva že prej skuhali nekaj obrokov hrane in opravili vsa ostala gospodinjska dela. Sama sem pospravljala do onemoglosti, verjetno bolj zaradi slabe vesti, ker si privoščim tako dolgo odsotnost, kot zaradi kakšne posebne potrebe. Nekaj dni pred odhodom, me je Darja poklicala in mi povedala, da ima resne zdravstvene težave in morda ne bo mogla na potovanje. Vse se mi je rahlo zamajalo pod nogami. Po premisleku sem se odločila, da grem vseeno na pot, četudi sama. Nace Novak je pot prehodil sam, pa Shirley MacLaine tudi, pa verjetno še kakšna ženska, zakaj potem ne bi zmogla tudi sama. Ko sem svojo odločitev povedala svoji družini, so bili odločno proti in me hoteli na vsak način od tega odvrniti. Predzadnji dan pa je sporočila, da se počuti veliko bolje in se je po posvetu z zdravnikom odločila, da vseeno gre. Verjetno od vsega hudega sem tudi sama zbolela in staknila virozo, ki sem jo skrbno zatirala z močno povečano dozo aspirina.   

Končno je napočil dan odhoda, prijetna potovalna mrzlica me je močno grabila, hkrati pa sem bila žalostna, ko sem se poslavljala od svojih dragih, kot bi odšla za vedno in dajala še zadnje napotke hčeri in sinu, ki me je moral skoraj poriniti iz stanovanja. Darjin mož pa naju je zapeljal do letališča v Benetkah in naenkrat je zaplavala v solze. To se pa dogaja najbolj občutljivim ljudem, ženskam prej kot moškim in meni prej kot Darji, vsaj tako sem do tistega trenutka mislila, tako da sem bila presenečena nad njenimi solzami, ki so lile kot iz kakšnega hudournika. Ne vem, ali sem jo videla le enkrat jokati, pa se poznava že dolga leta.

Toda na letalu so se nama solze hitro osušile, opazovali sva vzlet letala, odkril se nama je prelep pogled na Benetke, njene lagune, kanale in morje. Pod nami je postal svet dvodimenzionalni prostor, z vedno manjšimi hišami, ki so bile iz višine videti kot pravokotniki in kvadrati, dokler nismo prebili pasu belih oblakov, potem smo videli samo še bele in puhaste oblake. Darja me je prijela za roko, jo dvignila v zrak in slovesno rekla: »Prijateljici za vedno!« in jaz sem ji pritrdila. Kasneje, ko sem premišljevala o tem dogodku, sem se spomnila na film Thelma in Luise, kjer sta se prijateljici tako prijeli, preden sta z avtom zavozili v prepad, takrat pa bi opisala najino razpoloženje kot zelo razposajeno. Veselili sva se potovanja kot deklici in svoje razigranosti tudi nisva skrivali. Bolj lirično povedano, srce nama je prijetno igralo, tako sva bili polni pričakovanja. 

Let iz Benetk do Madrida je trajal približno dve uri in pol, potem sva se s taksijem odpeljali do železniške postaje. Taksist nama je pošteno zasolil ceno, razumeli sva, da nama bo računal »forteen euros«, zahteval pa je »forty euros«. Za ceno sva se hoteli pogajati, toda mladi taksist je povzdignil glas in zarenčal, da hoče nemudoma svojih 40 evrov, ker se mu mudi, sicer … nisva ga razumeli, ker je govoril v španščini. Le tu in tam sva ujeli kakšno besedo, a renčeči glas in njegovi živčni gibi so nama jasno pokazali, da misli resno. Nejevoljno sva mu plačali, občutek, da naju je že ob prvem stiku s Španijo ogoljufal taksist in še grozil, naju je zjezil, še bolj nejevoljni sva se počutili zaradi lastne naivnosti, kajti zdelo se nama je ponižujoče, da bi naju že takoj, ob prvem stiku s Španijo, taksist v Madridu ogoljufal in nama celo sredi belega dneva grozil. Sklenili sva, da bova morali biti bolj previdni in manj vihravi. Na železniški postaji sva kupili vozovnico za Burgos, do odhoda z vlakom sva imeli še dobro uro in v eni izmed trgovinic sva si kupili sendviče z odlično hrustljavim kruhom. Vlak je imel zamudo, tako sva v Burgos prispeli uro kasneje, pozno ponoči, kajti vlak je vozil približno 3 ure in pol, morda še več. Sredi noči sva izstopili na prazen peron, poiskali čakalnico, kjer je bilo še nekaj ljudi in posedli na klopi. Želeli sva raztegniti spalni vreči, da bi se ulegli nanje, a je takoj prišel varnostnik in naju opomnil, da se pri njih ne sme ležati na klopeh. Varnostnik je bil videti nekam nataknjen in najin veseli  klepet in smeh ga je vidno razdražil. Bolj, kot sva bili prijazni, bolj nama je odrezavo odgovarjal in naju pošiljal v bližnji romarski hotel, toda odločili sva se, da pričakava jutro kar na postaji. Ko je Darja spodvila nogo na sedalo klopi, je zopet prišel k nama in naju spet osorno okaral, da pri njih v Španiji pa tega ne počnejo. Govoril je hitro in v španščini, si pri tem pomagal z rokama, odgovarjali sva mu v italijanščini, za silo smo se razumeli in ko je videl, da naju ne more odgnati stran, se je umaknil na vhod in budno spremljal vsak najin gib. Neljubi dogodek in prve negativne vtise o Špancih sva reševali s humorjem, potem sva za kakšno urico sede zadremali, dokler naju ni prebudil jutranji vrvež. Čakalnica se je začela polniti, za silo sva se umili na veceju, si oprtali nahrbtnike, pogledovale po varnostniku, ki sva ga kljub temu, da ni bil najbolj prijazen z nama, želeli pozdraviti in ga vprašati za pot do centra, a ga ni bilo več. 

S pohodom sva začeli v pokrajini Leon, ki se deli na tri pokrajine: Burgos, Palencia in Leon.

Šele v Burgosu sem opazila, da sva začeli etapo številka 13. Kljub prvim slabim vtisom sva sklenili, da si ne bova pokvarili veselja do Camina, tako da naju niti številka 13 ni pretirano vrgla iz tira. Zavedali sva se le, da se je začelo nekaj, kar nama bo prineslo nepozabne spomine, srečanje z neko novo in stoletno kulturo, vznemirljivo avanturo in to nama je dodobra pognalo adrenalin po telesu. Po začetnih, nekoliko negotovih korakih sva odločno zakorakali v mrzlo jutro v mestu, povprašali mimoidočega za pot do centra, ki je bil precej blizu, in prispeli do glavnega trga s prelepo gotsko stolnico iz 13. stoletja. Tudi samo ozko jedro mesta je zanimivo. V spomin se mi je vtisnil prekrasen širok in kamnit most čez reko Arlanzon, namenjen samo pešcem, in mogočen vhod v Burgos, ki mu pravijo vrata Santa Maria. Tam sva opazili že prve pohodnike, ki so čakali na odprtje turistične agencije, kjer sva želeli kupiti »Passport Credential«, ki je nekakšna zloženka, kamor romarji potrjujejo prehojeno pot z žigom, sicer pa se v mestu nisva nameravali preveč zadrževati, kajti bili sva nestrpni, čakala naju je hoja do prve postojanke. Po svoje kar škoda. Mesto je zelo lepo, z nekaj dobrimi muzeji, s starodavno univerzo in še kaj bi se našlo. Nagovorili sva starejšega moškega, opazili sva, da mu iz nahrbtnika visi velika školjka, ki je simbol poti na Caminu in ki jo je imel skoraj vsak romar. V rokah je držal »Passport Credential« in prav zaradi tega sva ga ustavili. Povedal je, da ga je dobil že doma, v njihovi župniji v Južni Afriki, kjer trenutno živi, sicer je po narodnosti Italijan. Odgovarjal nama je z vznemirjenim glasom in hitro, v nekaj minutah nama je povedal svojo celotno življenjsko zgodbo in kako ga je Camino »poklical«. Potem se je na hitro poslovil, pomahal in pogumno odkorakal.

Omenila sem že, da je več variant poti, ki so različno dolge, speljane med enim in drugim prenočiščem in jih lahko poljubno združujemo ali preskakujemo. Cena prenočišč se giblje med 5 in 10 evri na osebo. Nekateri so zastonj, pravijo jim »refuggio donativo« kar pomeni, da jim plačaš po lastni presoji. Običajno so ti, manjši hoteli s skupnimi ležišči, delno financirani s strani evropskih sredstev in namenjeni samo za spanje, kajti treba jih je zapustiti najkasneje do 10. ure, odpirajo pa jih nekje med 14. in 16. uro. Pogoj za nočitev je prehojena pot enega dneva, kar smo dokazovali z žigosanjem predhodne nočitve. Prvi žig sva dobili v hostlu v predmestju Burgosa, ko sva se odpravili na najino 1. etapo do Hornillosa (18,5 km). Ker nama v Burgosu ni uspelo dobiti zloženko »Passport Credential«, sva žig pritisnili kar v dnevnik. 

1. dan: Od Burgosa do Hornillosa

Kakšen poldrugi kilometer sva hodili ob glavni cesti, ko se je začela pot počasi vzpenjati, v glavnem sva hodili po asfaltu in sledili rumenim puščicam. Pot je bila zelo dobro označena in zemljevida sploh ne bi potrebovali, le tu in tam sva občasno pogledali v itinerar, kjer sva imeli napisane kraje in oddaljenost med njimi ter višinsko razliko. Tako sva lahko ocenili, kje sva in kakšna pot naju še čaka. Po približno polovico poti sva prispeli v majhno vasico Tardajos. Naproti nama je prihajal vaščan z vrečko v rokah, iz katerih je kukala ozka štručka kruha, kmalu za njim pa še ena ženska, ki je prav tako nosila v vrečki kruh in tako so nama vaščani drug za drugim prihajali naproti. Bili sva že pošteno lačni in začeli sva se ozirati po trgovini, dokler nisva prišli do majhnega in edinega trga te vasice, kjer je bil parkiran majhen kombi. Prišli sva zadnji trenutek. Voznik je ravno zapiral prtljažnik s polnimi košarami kruha in se hotel odpeljati. Obe sva naenkrat zavpili, na srečo naju je slišal in uspelo nama je kupiti kruh, za vsako eno štruco, ki sva jo skoraj vso pojedli kar na trgu, na klopci. Sonce je sramežljivo kukalo izpod oblakov, sveži, še topli kruh pa se nama je, kar topil v ustih. Okrepčani, zadovoljni in navdušeni, ker sva zadnji trenutek ujeli mobilno trgovinico, sva nadaljevali pot. Čakalo naju je še okoli 10 km hoje. Zdaj sva bili že globoko na podeželju. Pot se je še vedno rahlo vzpenjala, počasi prešla v kolovoz, dokler se nisva povzpeli na planoto, ki je bila eno samo zeleno polje koruze in pšenice, do koder je segal pogled. Pšenica je bila v tem letnem času še zelo mlada in nizka in se je nežno prepogibala v rahlem vetrcu. Zemlja je bila rahlo rdečkasta kot naša kraška zemlja, nebo, na katerem so bili kot na nekakšni mirujoči sliki beli, puhasti oblaki na sinjem modrem nebu. Prekrasen pejsaž. Z Darjo sva ves čas hodili vštric in klepetali, fotografirali naravo in predvsem sebe, vse dokler nisva prispeli do Hornillosa. Prehodili sva prvih 18,5 km. 

Prva in zadnja etapa sta bili najtežji. Prva verjetno zaradi pred pohodniške mrzlice, neprespanosti, pa tudi zaradi tega, ker sva skoraj ostali brez prenočišča. V Hornillas sva prispeli pozno popoldan,  prenočišče, majhna hiša zraven cerkve, je bilo prepolno pohodnikov, grozilo nama je, da bova spali pod milim nebom, za nameček je začelo rahlo pršiti, naslednji hostel pa je bil oddaljen 10 km. Nekateri mlajši pohodniki so se nemudoma odpravili naprej, z Darjo pa sva sklenili, da ne prehodiva niti enega kilometra več. Bili sva zelo utrujeni, Darja pa je bila še posebno zbita. Ko je po telefonu govorila s svojimi domačimi, so se ji ulile solze in potožila je, da si Camina ni predstavljala tako in da bi se najraje vrnila domov. Tudi temperature so naju presenetile, bilo je mrzlo in vse čas je pršilo, proti večeru pa je začel pihati še mrzel severni veter, skratka, nič kaj prijetno ni bilo. Oblekli sva skoraj vsa oblačila, ki sva jih imeli s seboj in mrzlično razmišljali, kaj naj narediva. Odpravili sva se na ogled vasice, si v trgovini kupile sir in torteline, ki sva si jih nato skuhali za večerjo. Razpoloženje se nama je dvignilo, medtem sva srečali gospoda, ki sva ga zjutraj ogovorili in zdelo se nama je, da ga poznava že od vedno. Kaj hitro nama je kavalirsko priskrbel žimnici. Žimnici sva položili v kuhinjo, kar na tla, se oprhali z mrzlo vodo ter prespali prvo noč, skupaj z njim in še nekaj pohodniki. Noč se mi je zdela neznansko dolga. Prebujala sem se, skrbelo me je za Darjo, kajti takega domotožja od nje nisem pričakovala. Tudi moje razpoloženje se je menjavalo, malo sem bila jezna nanjo, malo nase, ker je nisem uspela motivirati, nisem je razumela, kako si je sploh predstavljala, da bo na Caminu in kaj jo je tako zelo razočaralo že prvi dan, a tudi sama ni znala razložiti svojih občutkov. O vsem tem, kar se nama je pravkar dogodilo, sva debatirali tudi doma, ko sva se pripravljali na pohod in takrat se nama ni zdela nobena tragedija. Vsekakor sem upala, da bova pot nadaljevali. Od ostalih popotnikov sva izvedeli, da je zaradi prvega maja toliko ljudi, ker je veliko Špancev, ki pa se bodo po praznikih vrnili domov. Potem problema okoli prenočišč ne bo. Pa vendar! Oskrbnik, ki smo ga čakali celo popoldne, je rekel, da bodo odprli dodaten prostor, ki se je držal cerkve. Bil je velik prazen prostor, toda mrzel, tla so bila betonska, a nudil je vsaj streho nad glavo, zavetje pred dežjem in vetrom, vsekakor bolje kot nič. Žimnica v kuhinji je bila boljša rešitev.

Afričan nama je zjutraj rekel, da je nekdo od naju močno smrčal, ampak da je preživel vseeno zanimivo noč, ker je spal z lepima ženskama in mu žena ne bo verjela, ko ji bo povedal. Malo kislo sva se mu zahvalili za »kompliment«, rahlo v zadregi sva sedeli na žimnicah, se počasi prebujali, še vedno utrujeni in opazovali vrvež okoli naju. Bili sva v kuhinji, romarji so se odpravljali na pot, si kuhali kavo, čaj in zajtrkovali. Afričan je bil zelo družaben, zdaj je govoril s Francozi, zdaj s Španci, zdaj z mladima Američanoma, tekoče je preklapljal med jeziki in kmalu sva veliko zvedeli o njem, zdaj tudi že več podrobnosti.

Napoved nadaljevanja

Sledi potopis 2. dneva na poti na Caminu iz vasice Hornillas do majhnega starodavnega mesteca Castojeriz, ki je bilo zgrajeno v 9. in 10. stoletju, namenjeno rimskim vojakom, ki so varovali zlate rudnike v Galiciji.