V nadaljevanju je sestavek 3. in 4. dan pohoda po Caminu. 

VI

3. dan: Castojeriz – Fromista

Gosto je deževalo, ko sva s težavo zapustili topel hostel, zbrali pogum in ob 7:45, popolnoma opremljeni za dež, stopili na pot in začeli slediti rumenim puščicam. Sprva naju je pot vodila po asfaltni klančini, ki se je spuščala v dolino, nato pa so puščice zavile na blatni kolovoz. Pred nama se je pojavil hrib s strmo potjo, po kateri so se kot majhne pikice vzpenjali drugi romarji. Obetalo se ni prav nič prijetnega – dež, blato, strmina – in mene je, kot v omotici, občasno spreletela vročina, nato spet mraz. A druge izbire ni bilo. Z Darjo sva si pokimali in se spodbudili: Naprej, počasi in z enakomernim tempom.

Spopadli sva se s strmino in z vsakim korakom napredovali, včasih za hip obstali, se odžejali iz vodnega meha in preučili najin napredek. Kljub dežju in meglicam je bil pogled na dolino očarljiv – barve žareče in polne življenja, obetale so nama, da vrh ni več daleč. Po 3,3 km hoje sva dosegli hrib Mosterales. Lačni, kot vedno, saj zajtrkovali nisva, sva iz nahrbtnikov vzeli suh kruh, ki ga je Darja skrbno nosila s seboj, in košček moje črne čokolade. Zame je bil zajtrk popoln, njej pa čokolada ni bila po okusu, a jo je vseeno z nekoliko kislim obrazom pojedla. Vse skupaj sva poplaknili z vodo in se pripravili na naslednji del poti.

Toda, ko sva mislili, da sva najhujši del poti že prehodili, naju je že čakal nov izziv. Spust v dolino, prav tako strm kot je bil vzpon, pot pa eno samo spolzko blato. Spet je začelo bolj na gosto deževati. Nič nisva klepetali, previdno sva stopali po blatu, iskali šope trave ob robovih poti, kar pa se ni izkazalo za dobro, kajti zemlja je bila premočena in ugrezale smo se skoraj do gležnjev. Z žalostjo sem si ogledovala uboge pohodne čevlje, na katere se je na podplatih začelo nabirati blato, da sem bila višja za nekaj centimetrov. Nekaj časa sem si ga s palico odstranjevala, potem sem obupala. Ves čas sem se bala, da mi bo zdrsnilo, kajti če bi tam padla, se ne bi ustavila do Santiaga, tako strm in neskončno dolg, se mi je zdel klanec. Ne vem, koliko časa sva hodili, pozabili sva pogledati na uro, ko sva se začeli spuščati, toda zdelo se nama je celo večnost. Potem se je pot zravnala, udarili sva hiter tempo, tu pa tam sva hodili vštric in se pogovarjali, večino dneva pa sva prehodili vsaka zase, globoko potopljeni v svoje misli. Dež je ponehal. Spet je bila okoli naju ena sama ravnica, nikjer nobenih domačinov, le tu pa tam sva dohiteli kakšnega romarja, ali pa naju kdo dohiti. Slednjega je manj, kajti hodili sva res hitro. Zgodilo se je, da tudi po dveh urah nisva srečali nobene žive duše, še ptic ne, potem pa sva naleteli na celo skupino romarjev, ki pa niso bili skupaj, le tu pa tam so se vrste zgostile. Dohitevali smo se, se pozdravljali z obveznim: Buen camino ali Hola in nadaljevali hojo z nespremenjenim tempom naprej. Ko sem mislila, da bo konec ravnice, da bom zagledala kakšno vasico,  sem videla samo polja in pot med njimi, ki se je končala nekje v neskončnosti.  Pa vendar je dan hitro minil. V mestece Fromista sva prispeli okoli 15. ure. Tretji dan najinega Camina sva se umirili in ni naju več tako skrbelo, ali bova imeli kje spati ali ne. Hodili sva hitro, približno na polovici poti, sva si privoščili malo daljši premor, med samo potjo pa sva se ustavljali le, če sva morali na stranišče, ali pa če sva se preoblekli, kajti nekaj časa je bilo vroče, ko pa je zapihal veter, naju je zeblo. Tu pa tam sva se ustavili in se fotografirali. Darjo sem dražila, da je nečimrna kot kaka manekenka. Imeli sva le po dvoje majic s kratkimi in dolgimi rokavi ter en malo debelejši pulover, ona pa je vse teh nekaj oblačil mojstrsko kombinirala, da je bilo videti, kot da ima neskončno veliko garderobe.  Zdaj je imela na glavi rutico, zdaj kapo, zdaj je imela oblečeno majico z dolgimi rokavi, kasneje pa si je oblekla čez še majico s kratkimi rokavi in obleka je bila drugačna.

Ko sva končno prispeli v mestece, ki je ležalo raztreseno sredi ravnice, sva zgrešili refuggio, zaradi tega sva prehodili najmanj kilometer več kot sva nameravali.  Poti so sicer dobro označene, le v mestu se zgodi, da greš zlahka mimo refuggia in že se lahko znajdeš na pol poti do naslednjega prenočišča. 

Po ureditvi vseh formalnosti ob prihodu, sva se že po ustaljeni navadi stuširali, oprali nogavice in prepotene majice ter se odpravili v trgovino, kjer sva si nakupili nekaj hrane in sadja. Na glavnem trgu sva v majhni turistični agenciji kupili »Passport Credential« in zdaj sva imeli skoraj vse, kar imajo romarji na Caminu. Manjkala nama je še samo školjkica, ki se nama je zdela prevelika in pretežka, da bi jo nosili. Vse sva zreducirali na minimum. Imeli sva le en majhen šampon za lase, eno kremo z visokim zaščitnim faktorjem in druge malenkosti. Vse sva si delili in si poskušali čim bolj pošteno razdeliti po najinih nahrbtnikih. Prav tako sva imeli skupno blagajno, iz katere sva črpali denar za stroške prenočišča in hrane. 

Po tuširanju sva pisali SMS-e domačim, s katerimi sva jih obveščali, kje trenutno sva, koliko kilometrov sva prehodili in kako se počutiva. Darja pa je imela tudi dolge telefonske pogovore s svojim možem.  Dvomi, s katerimi sem sama razčistila že pred odhodom, je ona razčiščevala na Caminu. Govorila je, da si je pohod predstavljala drugače, da ji ni všeč in da bi se kar vrnila domov. Mučil jo je občutek krivde, ker je bila prvič tako dolgo časa od doma, pogrešala je svoji hčerki in trije tedni brez družine so se ji zdeli neznansko dolgi. Tudi sama sem pogrešala svoja otroka, vendar sem kljub neljubim prigodam, kljub utrujenosti, saj me je bolela prav vsaka mišica, kljub prehladu in mojemu kašlju, tudi uživala. Pozabila sem na vse probleme, ukvarjala sem se samo sama s sabo, no, in malo tudi z Darjo. Ves čas sem imela kaj početi in nikoli mi ni bilo dolgčas. Uživala sem ob opazovanju narave, ljudi, romarjev, ki so bili iz vseh koncev sveta. Opazovala sem njihove navade in jih primerjala s svojimi. Sporazumevali smo se v več jezikih, vse jezike smo pomešali, italijanščino, angleščino, nemščino, pa tudi nekaj španskih besed smo se že naučili in jih pridno uporabljali, samo da smo se razumeli. 

Naš hostel v Fromistu je imel več spalnic, spali sva v manjši spalnici. Spoznali sva starejšega gospoda iz Tansmanije, starejšo gospo iz Avstralije, Francozinjo, ki je hodila sama, in dve mladi Nemki. Kmalu po najinem prihodu, se je »refuggio« napolnil in nekateri romarji so morali nadaljevati pot do naslednje postojanke ali pa poiskati prenočišče v drugem hotelu. Tudi Avstrijki, ki sva jih prvič srečali že v Burgosu, sta tako ostali brez postelje. Ko sva z Darjo čakali na večerjo, smo ju povabile, naj prisedejo k nama. Darja se je z njimi sporazumevala v nemščini, jaz v angleščini. Ugotavljale smo, da je zelo veliko romarjev, da je veliko Špancev, ki so izkoristili prvomajske praznike. Drugi romarji, ki so prehodili že celo pot iz St. Jeana pied de Porta, so nam povedali, da niso imeli problemov s prenočišči. 

Suzi ni imela s hojo nobenih težav, medtem ko je njena prijateljica potožila, da so jo pohodni čevlji močno ožulili in bila je vsa nesrečna. Suzi sva nato srečali v Santiagu, sama je nadaljevala pot,  medtem ko se je njena prijateljica predčasno vrnila domov, ker ni vzdržala tempa, čeprav je prav ona predlagala romanje, ker si je želela shujšati. Verjetno se ni dovolj pripravljala in motiv, ki ga je imela, ni bil dovolj močan, da bi pot nadaljevala.

Za večerjo sva si privoščili ocvrta jajčka na oko s popečeno panceto in pomfri krompirjem. Bilo je odlično, slabo vest zaradi velike količine holesterola sva blažili z izgovorom, da pač potrebujeva kalorije.

Darja si je očistila pohodne čevlje in jih pustila na soncu, da so se sušili. Med večerjo je začelo deževati. Ko sva se vrnili v refuggio, sva opazili, da je nekdo njene čevlje odnesel v prostor, kjer smo vsi odlagali čevlje in pohodne palice. Kljub temu so bili mokri, skrbnik hostla nama je dal časopis, ki sva ga natlačili v čevlje, in zjutraj so bili čevlji suhi. 

Mlada Nemka je ugasnila luči v spalnici že pred 22. uro, jaz pa sem se premetavala po postelji, mučilo me je domotožje, skrbelo me je za otroka, vmes pa sem imela napade kašlja, ki je spominjal na oslovski kašelj. Res obupno! Od vsepovsod se je slišalo smrčanje, vmes moje kašljanje in škripanje moje postelje, ker nikakor nisem mogla najti pravega položaja, ki bi me zazibal v spanje. Darja je ob meni mirno spala, s čepki v ušesih, jaz pa bi najraje kar vstala in se odpravila na naslednjo etapo. Ves čas sem se zbujala, včasih sva se hkrati prebudili, se spogledali ter zopet utonili v rahli dremež. Že zelo zgodaj zjutraj, takoj po petih, se je kot običajno, zaslišal pritajen šepet, šumenje nahrbtnikov in odpiranje zadrg, ko se romarji izvijejo iz spalnih vreč ter lučk naglavnih baterij, kateri snopi so krožili po še vedno temni sobi.  Okoli šestih se je nekdo opogumil in prižgal luč. Soba je kar zaživela, vsi smo hiteli zlagati stvari v nahrbtnike, čakali smo na prost vece, si umivali zobe in se vljudno umikali drug drugemu, z nasmehi na ustih, ne glede na nočno smrčanje in kašljanje. Le starejša, zgovorna gospa iz Avtralije je neprestano godrnjala, da sovraži jutra, vendar tako dobrohotno, da ji nismo prav verjeli. Pri vsem skupaj je bilo videti, da se ob vsem zabava. Spominjala je na teto Pehto, samotarko, ki je nabirala zdravilna zelišča in so se je vsi otroci bali, čeprav se je na koncu izkazalo, da jo je le življenje naredilo trdo in neusmiljeno, čeprav je bila v resnici mehkega srca. 

4. dan: Fromista – Carrion de los Condes

Kar težko sva se odpravili na naslednjo etapo do Carriona de los Condes, ki je bila zelo naporna zaradi dežja. Skoraj ves čas je na gosto deževalo, pa vendar se je zdelo, da nisva več toliko utrujeni. Prehodili sva že 86 km. Proti poznemu dopoldnevu je deževati ponehalo, celo sonce je posijalo.

Hostel v Carrionu je bil prijeten, spalnice čiste in urejene, prav tako kopalnica. Imel je prekrasen atrij, poln rož. Videti je bilo, da se je Darja sprijaznila z dolgim dopustom, sprostila se je in zopet postala taka, ki jo poznam, dobre volje in odločna. Sedeli sva v atriju in se kot dva martinčka greli na soncu, ko Darja omeni, da se ji zdi, kot da bi v tem atriju nekoč že bila in da ji je zelo prijetno. Tudi sama sem imela prijeten občutek, in ko sem, prala nogavice, se mi je zazdelo, da sem ta dogodek že enkrat doživela. Kakšno čudno naključje, mar ne? Spoznali sva tudi Francoza. Ko je slišal, da se pogovarjava v slovenščini, je pristopil k nama in naju v slovenščini nagovoril (govoril je v tekoči slovenščini). Povedal je, da je poročen s Slovenko, pravzaprav, da je njegova žena iz Pirana. Na Camino se je odpravil s skupino svojih prijateljev.

Danes nas je mladi Španec, s katerim se srečujemo že ves čas poti, od Hornillosa dalje, prvič pričakal z nasmehom. Zdi se, da postajamo vse bolj domači – romarji, vsak po svoje raznoliki, se povezujemo skozi skupno ljubezen do pohodništva. Naši pogovori so vedno bolj osebni, prežeti s toplino in medsebojnim razumevanjem. Mladi Španec je z nami delil, da je lansko leto opustil študij, a se je zdaj ponovno vpisal na medicino, s svežim zagonom in jasno vizijo. Naša “teta Pehta” iz Avstralije je imela nekoliko slabši dan; navkljub utrujenosti je vztrajala, čeprav je bila vidno izčrpana. Zvečer sva spoznali še mladega Italijana iz Udin. Povedal je, da je pustil svojo službo in da po Caminu načrtuje začetek novega življenja v Španiji, kjer bi rad nekaj časa živel. Večerjamo z mladim parom iz Amerike, oba univerzitetna profesorja, katerih navdušenje nad potjo je navdihujoče.

Napoved nadaljevanja

Sledi potopis 5. dneva na poti, iz Carrion de los Condesa do Terradillosa de los Templaruis, 26,8 km.