V nadaljevanju je zelo nenavadna zgodba, ki sva jo doživeli v Bercianosu del Real Camino, ki naju je spominjal na kraj, kot ga vidimo v kakšni srhljivki, tudi dokaj čudne reči so se nama dogajale, toda – preživeli sva.

VIII

6. dan: Bercianos del Real Camino

Dan, ko sva prispeli v Bercianos, je bil sončen in prelep in bila sem srečna, ker je kazalo, da bo dež dokončno ponehal. Pot naju je spet vodila po ravnici obdelanih polj, narava je bila čudovita, barvita, predvsem sem občudovala obsežnost polj, kajti nikoli nisem zares dojela kmetijstva v taki velikosti, kot sem ga videla prav tam. Kilometri in kilometri obdelane zemlje, ki sem jih običajno le mimobežno opazovala skozi avto ali avtobus, sem zdaj korak za korakom prehodila. Potrebovala sem ure in ure vztrajne hoje. 

Z Darjo sva bili odlično razpoloženi, pa tudi zgovorni. Pripovedovala mi je o svojem kraju Ormožu, kjer je preživela svoje otroštvo in o poljedelstvu, ki je tam močno razvito. Ko sva prispeli v Bercianos, so naju rumene puščice usmerile v še kar soliden hostel, dobili sva ključe od sobe in ko nama je receptor prijazno pokazal dvoposteljno sobo s televizijo, lastnim hladilnikom s prigrizki in pijačo ter tušem, sva ugotovili, da hotel ni »donativo«. Najem sobe naju bi stal 32 evrov po osebi. Moram priznati. da sva bili v skušnjavi, kajti udobje je bilo neznansko mamljivo, a potem sva se le opravičili receptorju in nadaljevali iskanje prenočišča za romarje. Vasica je bila majhna in kot izumrla, nikjer žive duše. Kmalu sva prišli do velike opečnate hiše, ki je bila videti, kot bi bila ometana s precej zdelanim ometom iz rdečega blata. Tri  položne stopnice so vodile do temačnega vhoda iz katerega je sijala svetloba, ki jo je metala majhna brleča svetilka. Za hip sem dobila občutek, da sem stopila v srednjeveški, mračen prostor, ki pa se je razblinil takoj, ko sem zagledala prelepo tlakovana tla iz mozaika z rdečimi rečnimi kamni, različnih barvnih nians, oblik in velikosti, ki je spominjal na cvetove in liste. Oskrbnik hiše, ne bom je imenovala hostel, kajti občutek sem dobila, da sem vstopila v privatno hišo, je bil Roger, priseljenec iz Nizozemske, je bil trdovratno zgovoren. Ko naju je popisal v knjigo gostov, nama je v nemščini zdrdral pravila hiše, potem pa si je vzel veliko časa za svojo pripoved. Z ženo vodita »refuggio donativo«, in v navadi je, da njegova žena pripravi skupno večerjo, in ji pri tem pomagajo vsi romarji, po večerji, pa ima Roger mašo, bolj pridigo kot mašo, v nekem posebnem prostoru, na koncu pa je pristavil, da ni duhovnik in da naju v ničesar ne sili saj vse temelji prostovoljstvu. V kolikor bomo z njihovo storitvijo zadovoljni, pustimo zjutraj, preden odrinemo nekaj prispevka v skrinjici pri vhodu. Videla sem, kako je bil Darjin obraz, sama sem komaj kaj razumela nemščino, vedno bolj zaprepaden. Nekaj ni bilo v redu. Neki romar, ki je prispel za nama, je tudi poslušal in mi je v angleščini povedal v nekaj stavkih, kar je Roger dobrih petnajst minut čenčal. Pri oskrbniku nisem začutila prave pristnosti in odkritosti, spominjal me je na verskega ekstremista in vse kar je samo od daleč zadišalo po sektaštvu, me je odvračalo in odbijalo. Veliko raje bi videla, da bi bil Roger duhovnik.. Kasneje naju je pospremil v skupno, grobo obdelano podstrešno spalnico s pogradi, ki me je spominjala na velika kmečka neobdelana podstrešja, le kopalnica s tuši je bila še kar lična. Roger se je ves čas kot nekakšen klop držal Darje, mene kot bi ne bilo, česar sem bila sicer vesela. Končno naju je pustil pri miru, ko sva mu nekoliko bolj odločno povedali, da sva utrujeni in si želiva malo miru. Odhajajoč ni pozabil dodati, da morava paziti na čistočo in nekaj v njegovem nasmehu se mi ni zdelo pristno. Potem sva se stuširali, oprali cunje in jo popihali iz hiše. 

»Ta tip, ta Roger, mi gre na živce. Le kaj si misli! Ne bom kuhala večerje skupaj z ostalimi romarji! Nisem jaz za take štose! In k maši tudi ne grem! Si misliš? Si videla kako mi je zapretil s prstom? Predlagal mi je, da ostanem več dni tu, kolikor se mi zahoče,« je zgroženo pripovedovala in bila močno razburjena. 

»Tudi mene ne mika skupno kuhanje, a k maši bi šla, me zanima, kaj bo govoril, in … tudi meni tip ni všeč, ampak eno noč bova pač potrpeli. Spominja me na kakšnega vodja verske sekte,« sem ji pritrjevala, medtem ko je vznemirjeno razlagala, kaj vse ji je natrosil. Poskušala sem z njo malo pošaliti, pa sem kmalu odnehala, kajti njej tisti dan ni bilo do šale.

Vasica je zelo majhna, takoj sva jo prehodili, v »hišo strahov« kot sva jo poimenovali, se nisva še hoteli vrniti, zato sva zavili v bližnjo gostilno, v kateri sva bili edini ženski. Prisedli sva za pult, domačini so igrali domine, glasno klepetali, gostilničar pa se ni pustil motiti pri gledanju televizije. Vse gostilne po vaseh so bile skromne in skromno opremljene, vendar vse z velikim plazma televizorjem, nekateri tudi z dvema. Pri nas so bil taki televizorji še redki in dragi. Gostilničar je torej v miru pogledal oddajo do konca, vmes grizljal arašide in se ni menil za naju. Toda, ker sva vztrajno čakali, mu mahali in ga klicali, je le prišel do naju, čeprav zelo počasi in lenobno in nama potem presenetljivo hitro, toda flegmatično in brezizrazno postregel s čajem, da sva se le začudeno spogledovali in si nisva znali razložiti, kaj neki se dogaja. Domačini se pa tudi niso pustili motiti, na mizah so imeli razmetane črne domine in ves čas so igrali. Nenavadno! Domine običajno igrajo otroci, za gostilno so bolj primerne karte ali pa šah, vsaj pri nas je tako. 

Kakorkoli že, morali sva se vrniti v hostel, večerjo so najbrž že skuhali, nisem sicer vedela, kako se bova izgovorili, potem pa, ko sva vstopili v prostorno jedilnico, se nama opravičiti sploh ni bilo potrebno, kajti tam je mrgolelo romarjev, ki so hiteli pripravljati mize. Hitro sva jima priskočili na pomoč in uspelo mi je prinesti vsaj nekaj kozarcev na mizo, Darja pa se je spet nekam izgubila. Vmes smo se fotografirali, uspelo mi je fotografirati tudi kuhinjo, kjer je že čakal poln lonec enolončnice. Posedli smo okoli mize in nekako so naju z Darjo uspeli ločiti. Najprej so nam postregli s solato in jajci, ki smo si jih med sabo verižno podajali. Vsi so bili dobre volje, ob meni je sedel Španec približno mojih let, s katerim sem kramljala, jaz v italijanščini, on v španščini, nekako sva se le razumela. Med obrokom je imel oskrbnik nagovor, potem smo se morali predstaviti in povedati od kot smo. Ko sem prišla na vrsto, sem povedala, da sem iz Slovenije. Takrat so vsi glasno vzkliknili »bravo eslovenia« in zaploskali. Reakcija me je presenetila, celo prestrašila, le čemu so samo meni zaploskali? Ker še niso videli Slovenke? So čutili, da nisem dovolj povezana s tem okoljem? Darja pa jo je popihala, še preden bi se morala predstaviti. Ko se je vrnila, smo že jedli mineštro, zaskrbljeno sem jo opazovala, ko je brskala po krožniku in komaj spravila kakšen grižljaj vase. Oskrbnik pa kot nadležna muha, ji ni dal miru. Prišel je k njej in jo trepljal po ramenih ter ji ves čas nekaj govoril, ko je naenkrat vstala in odšla. Mislila sem, da je odšla na vece, sama sem mineštro pojedla, še malo poklepetala s sosedom, potem pa me je zaskrbelo za prijateljico, da sem jo odšla iskati. Takoj za mano je prišel gospod oskrbnik, res je bil že tečen, in me spraševal, kaj je narobe s prijateljico. Odvrnila sem mu, da se ves dan počuti slabo in je verjetno šla počivati. Takoj nama ponudi gostoljubje in predlagal za Darjo posebno bolniško sobico, kamor se lahko zatečejo bolni romarji. Ja, seveda, kako da ne! Komaj, komaj mi je uspelo, da sem se ga otresla, bolj zaradi tega, ker se je bližala ura njegove pridige. Darja me je že močno skrbela, ker je ni bile ne v spalnici, ne kjerkoli v hiši. Našla sem jo zunaj, vsa strta in objokana je sedela na nekem zidku nedaleč od hostla. Nisem vedela, kako bi jo potolažila, nobenih pametnih besed si nisem domislila, zato sem pobrskala po torbici, našla čokolado in ji jo ponudila. Ne mara je preveč, to sem že omenila, ampak jo je pojedla, tokrat že drugič. Na moje vprašanje, kaj se dogaja z njo, je izbruhnila, da ji tu ni všeč, da ji Roger neprestano teži in ji pridiga in ko jo je še potrepljal po ramenih ji je bilo vsega preveč. Ni prenesla dotikov, ni prenesla, da bi morala nekaj pojesti, kar ji ne paše in najraje bi odšla kar domov, ker ji je dovolj hoje, Camina in Rogerja. Potem me je pogledala. Iz oči sem ji prebrala žalost, pomešano z nemirom in skrbjo, po licih so ji tekle debele solze in zazdelo se mi je, da imam pred sabo majhnega otroka, ki ga ne znam potolažiti. Ponudila sem ji svež papirnat robec in jo zaskrbljeno opazovala. Presenetila me je njena vznemirjenost, res je zelo čustvena, ampak svoje nestrinjanje z nečim ponavadi izraža na drugačen način, tako da to običajno direktno pove. Včasih me je ta njena iskrenost prav motila. Skratka, da zaključim – svoje prijateljice nisem več prepoznala. Nisem jo hotela analizirati, niti sedaj ne bom tega poskušala, navedla sem samo nova dejstva, ki sem jih pri njej opažala. Tisti dan sem mrzlično premišljevala, kako bi jo spravila v boljšo voljo, in kako bi odpravila to drobno zmešnjavo. Počasi se je uspela potolažiti, resda je bila njena umirjenost bolj na krhkih temeljih, toda vsaj nasmehnila se mi je. Potem sem opazila, da sediva nasproti zapuščene hiše s številko 13. Spet številka 13! Vas je bila videti kot v kakšni filmski srhljivki. Večerilo se je, sonce je že zdavnaj zašlo, pročelja hiš in dreves, so metala ostro in temno senco. Za hišo številka 13, je bila, nekoliko bolje levo še ena, večja in razpadajoča, zgrajena iz blata. V bistvu je imela samo še na tričetrt podrte nosilne zidove, iz nje so štrlela zoglenela drevesa z ožganimi vejami. Na dvorišču sta se sprehajala dva potepuška psa, tu pa tam se je zaslišal krik vran in mrak se je začel naglo spuščati do popolne teme. Skoraj polna luna (prejšnji dan je bila polna!), obdana v rahle meglice je žarela na nebu, tik nad ožganimi vejami in pred nama se je razprl fantastičen kader, ki bi ga bil vesel vsak režiser trilerjev. Koža se nama je začela ježiti, zaskrbeli so naju psi, ki so se potepali okoli, potem pa sva se iz strahu zasmejali in se podvizali v gostilno, kjer sva bili že popoldan. Gostilničar naju je prepoznal, tokrat naju je prej postregel, pili sva pivo. Da bi odvrnila Darjo od slabih misli, sem jo poskusila preusmeriti nase, no verjetno tudi zaradi srhljivosti večera, ki me je spomnila na moje nočne more. Po spominu, čimbolj verodostojno, sem ji razlagala svoje sanje, ki sem jih zaporedno sanjala od lanskega poletja do decembra, ko so nenadoma ponehale. Želela sem, da bi jih Darja interpretirala, a ni bila preveč uspešna. Mislim, da je bila v mislih povsem drugje in le na pol zbrana pri poslušanju.

Očitno so nama razpadajoče hiše, zamolkli laježi psov, krakanje vran, polna luna in črno, razpadlo drevo, dodobra razburkali domišljijo, kajti kasneje je vse peljalo v to smer. 

V »refuggio donativo« sva se vrnili po maši in vsi so se že odpravljali spat. Mislili sva, da sva pobegnili Rogerju, a naju je spet našel in Darji ponudil pogovor. Seveda je odklonila, vendar se ji ni pustil zmesti. Povedal ji je, da ni edina, ki preživlja krizo na Camin in da se verjetno sprašuje po kaj je sploh prišla, toda odgovor bo našla kasneje doma in naj ga že enkrat neha iskati sedaj.

Samo še zobe sva si umili in se odpravili spat. Hiša, čeprav prostorna, nama ni zbujala zaupanja. Spali sva na nič kaj trdnih pogradih. Dolgo nisem mogla zaspati. Španke so bile zelo glasne, na vso moč so se krohotale in  hodile trdo, zdaj sem, zdaj tja, da so se tla tresla. Trde stopinje Španke so me spomnile na mamo, ki mi je rekla teden prej,  preden je umrla in sem jo obiskala v bolnici, da me vedno spozna po mojih rahlih korakih. Spomin na mamo me je spravil v žalost, da sem zajokala tudi sama. Že dolgo nisem tako jokala. Vso noč sem se nato zbujala in poslušala škripajoče stopinje romarjev, ki so hodili na vece in bilo je grozljivo. Skozi okno je sijala velika luna in razkrivala pajčevino med tramovi spalnice. Proti jutru me je tlačila mora. Sanjala sem, da živim v srednjem veku. Bili smo na nekem trgu, kjer je gorela grmada, zraven nje je stal lep mladenič, ki je bil obsojen kraje. Čakal ga je sežig na grmadi, meni pa se je zasmilil. Zavzela sem se zanj, saj nisem mogla verjeti, da bi tako mil in lep mladenič bil sposoben ropati, ali celo moriti. Komaj mi je uspelo prepričati oblast, bila sem hči vplivnega meščana, da so ga spustili. Ponudila sem mu prenočišče na svojem domu, kjer sem živela sama s svojim očetom, naenkrat pa se je mladenič začel spreminjati v grdega starca. Obraz se mu je zgubal, poteze obraza so se mu hitro spreminjale, naenkrat je njegov obraz počrnel, kot bi bil ožgan od ognja, nenehno se je glasno in ostudno režal ter pri tem kazal svoje črne in polomljene zobe, ki so se kar naprej drobili, ko je škrtal z njimi in spuščal nerazumljive glasove. Postajal je vedno bolj gnusen in grozljiv in ko se me je hotel dotakniti, sem se v grozi prebudila. Takoj zatem sem se spet prestrašila, ker sem videla neko veliko belo, skoraj prosojno postavo ob mojem pogradu, ki se je sklanjala k meni. Prosojno telo sem videla le za hip ali dva, potem je izginila. Pomislila sem, da sem si postavo le izmislila še pod vplivom sanj in si trdno zabičala, da sem videla le sence sosednjega pograda. Ali res? Nisem več vedela, kaj je resničnost in kaj ni.

Napoved nadaljevanja

Sledi nadaljevanje opisa 7. dneva hoje. Zjutraj, ko sem se umila in sedela za mizo na zajtrku, pripravljena na naslednjo etapo, sem mislila, da sva zaključili s čudnimi dogodki, pa sem se motila. Nadaljevanje sledi v naslednjem sestavku.