XVI

Končno doma 

Najbrž je odveč pisati, da je povsod lepo, ampak najlepše je doma, vsaj večina ljudi tako misli. Moji občutki so bili prav takšni, lepo se je bilo odpravljati na dopust, še lepša je bila vrnitev domov in srečanje z domačimi še toliko bolj radostno.

Moj uvodni del v potopis se je začel tako: Med tem časom, od leta 2007, ko sem bila na Caminu, se je dogodilo marsikaj. Ne vem, če zaradi Camina, nagibam se k temu, da ja, lahko pa potrdim tudi tistim, ki bolj zemeljsko gledajo na življenje, da je šlo pri vsem skupaj le za naključne dogodke. 

Kakšen teden po vrnitvi mi je bilo popolnoma vseeno, kaj se dogaja okoli mene. Življenje se mi je zdelo, kot bi ga opazovala skozi koprenasto tančico, kot bi ne bilo moje, potem pa sem se spet vrnila v ustaljene tirnice.

Mnogo kasneje sem sprejela določene odločitve, ki jih sicer, vsaj po mojem mnenju, ne bi nikoli prej. 

Nasvet: Ne hodite na Camino, če samo na videz želite spremembe, kajti spremembe se resnično zgodijo, ne takoj, ampak kasneje. To ni moja misel, niti ni originalna, malo sem jo po svoje priredila.

Naslednji dan, po prihodu domov, sem še vedno navdušeno pripovedovala svojima otrokoma o potovanju, ko sem spet začutila, da bi mi hčerka rada nekaj povedala. Kar nekajkrat je načela temo, potem pa se je premislila, dokler ni izbruhnilo iz nje. Začela pa je približno tako: »Zdaj ti pa moram nekaj povedati, nič ni hudega, vse smo že s tatijem uredili. Imeli smo prometno nesrečo …toda z nama je vse v redu, avto je zdaj vozen …«.

Po moji začetni zaprepadenosti, mi je začela lepo in počasi pripovedovati, kaj se je zgodilo. Že naslednji vikend po mojem odhodu je peljala brata in njegove tri prijatelje v Boršt na šagro, vaško veselico, kjer je živela babica njegovega prijatelja. Cesta je strma in ovinkasta in bila je spolzka, kajti ravno jo je namočil dež po zelo dolgotrajni suši. Ko je zapeljala v oster ovinek nekoliko prehitro, je pritisnila na zavoro, izgubila oblast nad vozilom, vozilo se ni več odzivalo in zaneslo ga je na bankino, kjer je s kolesom udaril ob neko prepreko, ki je polomila polosovino. K sreči se nihče ni pri tem poškodoval, toda avto je bil nevozen. Nerodno je bilo, ker je ravno tisti vikend bil tudi njun oče na dopustu v toplicah. Po začetnem šoku, so poklicali AMD in odpeljali avto k mehaniku. No, potem je prevzel organizacijo popravila avta njun oče. Konec dober, vse dobro, polomljena pločevina je bila še najmanj. Nikakor pa nisem hotela premišljevati, kaj vse bi se jim lahko zgodilo in tudi sedaj ne bom.   

Španija danes

Ko sem razmišljala, kako bi zaključila svoj potopis, se mi je zazdelo, da moram nekaj malega napisati tudi o deželi, ki sem jo obiskala in ne samo strogo o pohodništvu po Caminu. 

Španija je danes kraljevina in obmorska država, ki leži na Iberskem polotoku, na jugozahodu Evrope, na zahodu meji s Portugalsko, na severozahodu s Francijo in Andoro. Njeni so tudi Balearski otoki v Sredozemskem morju, Kanarski otoki v Atlantskem oceanu, v severni Afriki pa sta njeni tudi mesti Ceuta in Melillav. Razdeljena je na 17 avtonomnih skupnosti in 2 mesti, kot že rečeno, v severni Afriki. Skupnosti se nato delijo na province, ki jih je 50. Ima 46 milijonov ljudi.

Malo o preteklosti

Na ozemlju današnje Španije so za Grki in Kartažani vladali Rimljani, ki so med drugim zgradili veliko pomembnih cest, akvaduktov in naselij. V 5. st. so ozemlje zasedli Goti (Germani), kasneje Mavri (Barberi iz severne Afrike), ki so že v letih 711-718 zavzeli Toledo, Cordobo in se širili v preostalo Španijo, kjer so vladali do 12. st., razen Granade, ki je bila osvobojena šele leta v 2 pol. 15. stoletja. Zapustili so mnoge gradove, trdnjave, stolnice. Ko je ozemlje postalo spet krščansko, sta prevzela krono katoliška Ferdinand II Aragonski in Izabela Kastiljanska  in tako leta 1479 združili obe kraljestvi. V tem času je imel pomembno vlogo tudi Krištof Kolumb, ki je z namenom širjenja katoliške vere odplul 3.8.1492 iz Huelve in 12.10.1492 pristal na Bahamih, namesto na Japonskem.

Katalonska kultura se je razvila v srednjem veku pod barcelonskimi grofi. Pod aragonskim kraljestvom je postala pomembna trgovska in pomorska sila. Pomembno za zgodovino Katalonije je njena samostojnost, ki sega v leto 874, od leta 1137 pod aragonskim kraljestvom je precej samostojnosti ohranila. Od 17. st. se je upirala centralizmu iz Madrida.

Do leta 1700 so vladali bolj ali manj uspešno kraljevi potomci in Kastilja je zelo pridobila na moči. Ko je leta 1700 ostala brez naslednika, so prišli Francozi, natančneje Burboni, Filip V. Anžujski iz francoske dinastije Burbonov. Katalonija je precej izgubila, saj se je zavzemala za vlado Habsburžanov in se tako 11. septembra 1714 predala Španiji. 

Po porazu Napoleona je vladal Ferdinand, kasneje je imela večjo vlogo njegova hči Izabela II (1833-68). V tem času se je že začela industrijska revolucija v Baskiji in Kataloniji.

Vpoklicu vojakov v kastiljsko vojsko so se 1909 prebivalci Barcelone uprli, samo v enem tednu je umrlo 100 ljudi; dogodek je znan pod nazivom Semana Tragica.

Pomembna prelomnica v zgodovini Španije je državljanska vojna, ki je potekala po celotni Španiji in njenih kolonijah. Trajala je od 17. julija 1936 do 28. marca 1939 med nacionalističnimi in vladnimi republikanskimi silami. S porazom republikancev, je oblast prevzel diktator general Franko. Pred in med vojno so se Španci soočali z veliko nasilja. Vojno je sprožila ljudska vstaja. V tej vojni so se, kot že rečeno, na eni strani spopadale vladne republikanske sile, ki sta jih neuspešno podpirali predvsem Rusija in mednarodne komunistične brigade, na drugi strani pa zmagovite uporniške nacionalistične sile, katere sta podpirali predvsem nacistična Hitlerjeva Nemčija in fašistična Italija. Španski general in diktator Francisco Franco (1892-1975), vodja desničarskih nacionalistov, je 1. aprila 1939 brez boja in prelivanja krvi zavzel Madrid. V špansko vojno so bile vključene mednarodne sile. Španski borec je bil tudi Ernest Hemingway (na temo španske vojne je napisal roman Komu zvoni), pa tudi slovenski Franc Rozman Stane, kasneje partizan, general in narodni heroj. Španska državljanska vojna je bila nekakšna uvertura v strahote 2. svetovne vojne. 

Španija je po smrti diktatorskega generala Franka s sprejetjem ustave, leta 1978, postala ustavna monarhija z parlamentarno demokracijo. Vse do tedaj je v Španiji vladal centralizem in vojaška diktatura.

Malo o sedanjosti v času pisanja potopisa

Španija je članica Evropske unije, ki se je med prvimi spopadla z močno večletno gospodarsko krizo. Danes, v času pisanja proti koncu leta 2012, jo pretresajo množični protesti po različnih mestih. Protestniki se zbirajo na pozive, objavljene na spletnih socialnih omrežjih in izražajo proteste proti “demokraciji, ki je v primežu finančnih trgov”. Pojavljajo pa se tudi težnje po neodvisnosti pokrajin. Vse to je rezultat dolgotrajnih procesov, ki so doživeli svoj višek 11 septembra letos, ko je po ulicah Barcelone hodilo in zahtevalo neodvisnost milijon, po nekaterih podatkih pa celo milijon in pol ljudi. Skratka Španija se nahaja v osrčju protestov in krize brezposelnosti in visoke zadolženosti.

Kaj pa Slovenija? Zelo podobna zgodba, vsaj kar se tiče gospodarske, finančne in politične krize. Dolžniška kriza evro območja traja vse od leta 2008 in po nekaterih napovedih bi lahko vodila v desetletje dolgo recesijo in naraščajoče socialne nemire. Slovenija je del vse te zgodbe. Prve proteste so začeli študentje 2010, kasneje 2011, ko so se zgledovali po protestnikih iz New Yorka, ki so protestirali proti finančni eliti. Plaz protestov, ki jih v trenutku pisanja tega potopisa imenujemo »vstaje«, pa so v tem letu sprožili Mariborčani, ko ji je razjezila samovolja in skorumpiranost njihovega župana. Prav tako kot v Španiji in drugod po svetu, se protestniki zbirajo preko socialnih omrežij.  

Zakaj omenjam proteste in zakaj gospodarsko krizo? Kakšno povezavo vidim med krizo in med mojim čisto osebnim življenjem in pohodom na Camino v Španiji? Navidezno ni nobene. Na Camino sem se odpravila leta 2007, ko je bilo videti, da se nahajamo na vrhu gospodarskega vzpona in ko se nam je zdelo, da z vstopom v Evropsko unijo vstopamo v obljubljeno deželo. Ko so se odprle meje in smo postali del evropskega naroda, smo bili ponosni, saj ne vsi, velika večina pa ja. Z zahoda je zapihal prijeten vetrič in optimizem, ki smo se ga oprijeli kot pijanec plota, in ki nas je prijetno žgečkal in uspaval. 

Moja osebna zgodba v času po Caminu, je bila polna pretresov, življenje je dalje neusmiljeno pritiskalo name. V tem času sem ostala brez službe in se zavestno podala v negotovo bodočnost, ki pa si je vsekakor nisem predstavljala, tako kot se trenutno odvija. Počutim se precej pri močeh in čutim, da bi lahko še marsikaj naredila, pa nekaj ne deluje prav. Nisem si mislila, da bo kriza toliko časa trajala in da se bo še tako stopnjevala. Med Caminom sem srečevala veliko ljudi, vsak je imel za sabo določeno zgodbo, vsaka je bila nekaj posebnega, ena bolj, druga manj pretresljiva. Trdim, da se največ tragičnih zgodb dogodi zaradi gmotnih težav in zaradi revščine. Kakorkoli, večina ljudi je zelo potrpežljiva in potrebuje zelo veliko časa, da se upre. Kapitalizem in realnost, ki je vedno bolj brutalno pritiskal na nas, pohlep elit po moči (denarju, kajti z denarjem si pridobiš moč) je vodil k večanju produktivnosti in nujno k večjemu izkoriščanju človeka po človeku. Tisti, ki so se na kakršen koli način upirali, so bili neusmiljeno izločeni. Izzivi finančnih in gospodarskih elit so se lomili na ljudeh. Danes večina ljudi ne hodi na delo z veseljem, tako kot sem še pred desetletjem hodila sama (in verjamem da velika večina), ampak predvsem zaradi golega preživetja. Veliko ljudi pa niti te priložnosti nima, ker so brezposelni in svoje energije, ki jo imajo in ki jo obvladujejo, ne znajo prodati. Rast kapitala se ne more kar v neskončnost širiti. Človek ima omejeno energijo, ima samo dve roki, dve nogi, eno glavo in ena usta. Zanimivo, kako se je vse obrnilo. Neugoden položaj, ki ga je bilo čutiti že prej, pred letom 2007, ne more trajati večno, nujno pride do sprememb, če drugače ne, pa z revolucijo. Zgodovina nas uči, kako so bile vse revolucije krvave in usodne, pa vendar se od njih nič ne naučimo. Naša dejanja nas lahko popeljejo na mesto, kjer si nikoli ne bi želeli biti. Ne vem, zakaj se politična elita tega ne zaveda dovolj, oziroma se tega noče zavedati, ali pa reagirajo tako kot bi jim bila situacija enostavno v interesu. Posameznik je pomemben in njegova vloga, ki jo ima v družbi, v kateri živi. Manj vlog ima, bolj je nezadovoljen. Ko mu vzameš vlogo, mu vzameš vse in mu izbrišeš identiteto. Več kot je ljudi brez identitet, več je možnosti, da se zapeljemo v okoliščine, ki smo ji priča v Sloveniji in v Evropi oziroma povsod po svetu. Ljudje ne potrebujemo miloščine (ki jo bogataši in dobrodelne organizacije radodarno sipljejo okoli sebe, da bi si olajšali vest, ali pa zaradi drugih ugodnosti), ljudje potrebujemo dostojno in »ovrednoteno« vlogo. Brez nje človek ne more funkcionirati, brez dostojanstva ne živi, takrat je le še živ mrlič. 

Izkušnja na Caminu mi je del človeškega dostojanstva povrnil in potrdil, da nisem razvajena ženska, ki ne ve, kaj si v življenju želi, lahko sem skromna in zmorem prenašati obremenitve, fizične in psihične.

Problematika je seveda preobsežna, da bi se na tem mestu bolj razpisala, zato je bolje, da se vrnimo na Camino in na nekakšno »obljubo« po fenomenalnem, če ne čudežnem zaključku. Kako je name in na mojo družino vplivalo pohodništvo po Caminu? Delno sem odgovorila že z zgornjim sestavkom. Nezavedne sile so name, po Caminu, še bolj pritiskale, kako in na kakšen način pač ne morem napisati v nekaj stavkih. Vprašanje je tudi, če prav razumem položaje, ki sem jih doživljala in prav tako vse svoje odločitve. Potreben bi bil najmanj en roman, da bi vse, kar se je zgodilo v tem času, opisala. Ali sem zadovoljna s potekom svoje življenjske zgodbe? Ne vem, ta trenutek zagotovo nisem. Ali je zame trinajstica srečna ali nesrečna tudi ne vem, ker želim biti optimistična, se bolj nagibam k temu, da je srečna, še bolj k temu, da je včasih srečna, včasih pa nesrečna. Nekaj pa zagotovo vem. Vem, da sem s pomočjo Camina svoje življenje preusmerila iz poti, kamor me je, kot mogočna reka, neusmiljeno potiskala in kamor si nikoli nisem želela. Ali so bile odločitve prave? Čas bo pokazal svoje, vedno pokaže. 

Z urednikom revije Svet in ljudje, sem se dogovorila, da bo potopis začel objavljati z decembrom 2012. Očitno je nastopil nek dogodek vmes, ki je to preprečil. Prvi članek bo objavljen z januarsko številko 2013. Zanimivo, kajne?

Malo o večnosti

Potopis bom zaključila kot se spodobi, z mitom, ki sem ga našla nekje na spletu. Leta 813 (!) je preprost pastir iz Galicije nad poljem opazil zvezdo, ki je s svojo svetlobo kazala na gomilo. Novice o nenavadnem dogodku kaj kmalu pridejo do škofa Teodomira. Ta ukaže, naj se razišče mesto, na katerega je kazala zvezda, kar privede do odkritja marmornate grobnice. Teodomir, po božjem navdihu, proglasi odkritje za ostanke apostola Jakoba. Tako govori legenda. Zgodovina navaja drugačne razloge za nastanek poti. V 9. stoletju je bilo več kot tri četrtine španskega ozemlja v rokah arabskih zavojevalcev. Le severni del polotoka se je še vedno upiral. Prav mogoče je, da so iz želje po okrepitvi območja takratne oblasti apostola Jakoba kar same ‘postavile’ v Kompostelo. Vera v prisotnost tako pomembne relikvije je ljudem, ki so takrat branili ta območja gotovo okrepila duha, ter jim naložila pomembno odgovornost branika krčanske tradicije pred islamom.

Kakorkoli že, romarje, tako takratne, kot današnje, ženejo v Santiago de Kompostela najrazličnejši razlogi. Če je med njimi tudi želja po obisku grobnice apostola Jakoba, je dejstvo, da taka grobnica v Santiagu najverjetneje ne obstaja, ob koncu poti precej nepomembno.