Dragi moji!
Priznam, zdaj, ko sem dodobra zakorakala v obdobje 60+ nisem več tako gibčna, kot sem bila še v obdobju 60-, tudi energija, kar nekam kopni in jo hitreje počrpam. Pa ne pomaga hrana, kajti, ali me zelenjava in sadje napihuje, pa kruh tudi, pa skoraj vse, kar pojem. Najbolje se počutim, ko sploh ne jem, ampak spet samo kakšen dan ali dva, potem me pokosi in telo je spet brez energije, kot mrtva riba. Jaz, ki bi tako rada počela tisoč stvari, mi komajda uspe narediti kakšno rutinsko malenkost.
A dovolj tarnanja, a ne? Čeprav … kamorkoli se ozrem, karkoli pogledam, pa če prižgem tv, pa če prebiram objave na fb, pa če grem na kavo s prijateljico, pa če sedim sama na klopi in opazujem morje in prisluhnem mimoidočim, povsod isto – korona, epidemija, fašizem, janšizem, vlada, korupcija, premier, ovce črne in bele, laži, levi, desni, prav, ni prav … ta dvojnost na koncu mi najbrž gre že pošteno na živce, enkrat bi že lahko nehali s tem. Čeprav si nonstop ponavljam, da na korono sploh nimam vpliva in skorajda nimam vpliva na ničesar (jaja, umivanje rok, razdalja, samoizolacija in pač kar spada zraven, na to pač, ja), da se ne splača vznemirjati preveč, me ta virus neprestano gloda – nekje v malih možganih se skriva ta demonski virus in se mi reži, pa če je živ ali pa ne.
Kako naj torej, gospa Viktorija s 60+ ta položaj preživi? S 380 evri nadomestila, ki ga dobi na Zavodu za zaposlovanje? Neznansko je je strah ponovne karantene, kajti če bodo zaprli gostinske lokale, kako bo potem opletala z močo viledo po lokalu in štela zamahe? Pa naj to uganko nekdo reši? Tako, na pozitiven način.
Vaša,
P.S. brez pripomb, tokrat!
P.S. ena pripomba pa vendarle – ne morem si pomagati, kajti položaj ni nič kaj gospejski