Kaj naj rečem o javnem posredovanju, predstavljanju in promoviranju kulture in kulturniških vsebin našega vsakdana. 

Nič, ker ni nič povedati. Kako to, kako je vendar to mogoče v deželi, kjer ima kultura domovinsko pravico in je tako zelo vpeta v narodovo zavest in značaj, kot le malokje drugod po Svetu. Pa vendar kdo ve, zakaj, kako, čemu ostajamo goli in bosi, in nam nič ni jasno. Nekoč, še nedolgo tega, pa so bila vremena Slovencev glede tega jasna in vedra. Videti je, da se kulturna politika trudi kulturo narediti čim bolj nedostopno, nerazumljivo, nesprejemljivo, še manj pa to, kar bi morala biti, najširšemu krogu ljudi. Biti blizu in vseprisotna v vsakdanjem življenju. 

Žal se dogaja prav nasprotno, kultura in kulturno postaja vse, kar je obrobno in marginalno, kar ni ne lepo ne dobro, vse, česar ni mogoče ne sprejeti, ne ljubiti. Ker bolj, kot je nenavadno, neobičajno, tuje nam in čudno čudaško, bolj je hvale vredno. Postaja avantgarden underground,  namenjen peščici čudakov in outsajderjev, ki častijo kulturni kult zanikanja bistva kulture. To je biti dostopna, razumljiva in sprejemljiva, biti ogledalo naroda, biti učiteljica in vodnica, biti nam v ponos, biti sreča, razsvetljenje in narodov korektiv. Njeno osnovno poslanstvo je v ljudeh vzbujati in vzbuditi občutenje in čustva, ki vodijo v razmislek o vsem, o čemerkoli in hkrati odziv, hkrati ponotranjenje sporočila, pomena in namena, biti zvezda Danica, ta, ki drami, budi in spodbuja ljudi k  pozitivnim spremembam tako v mišljenju, odnosu do sebe, do drugega in drugih kot do družbe v najširšem pomenu besede. Mar naj dovolimo, da bo kultura zgolj še refleksija nagega cesarja, ki hvali svoja lepa in dobra oblačila, ki jih ni. 

Sprašujem se, kdo je tu nor. 

Tako tisti redki, ki še skušajo kulturno vztrajati in ostajajo abonenti česarkoli na vsak način v veri in pričakovanju, da jih razsvetli, tega ne dočakajo, ne doživijo. Še manj pa sebi ali drugim, ali tistim, ki to in takšno kulturno politiko, ali trend vodijo, spodbujajo in udejanjajo v našem vsakdanu, odkrito naglas priznajo in povedo v obraz. Namreč, da to kultura, ki bi si jo želeli, ni. Pa s tem ne mislim, da je s čudaki in čudaštvom, kaj narobe, so, kakršni so in zato posebni in enkratni, ne morejo pa biti norma za to, da vsi postanemo narod čudakov, ki časti nerazumljeno kulturo čudakov. Ker bolj, kot je kaj čudno, pravijo ljudje, bolj je v očeh razlagalcev kulture genialno in občudovanja vredno, čeprav nam nič ne pove, v nas nič ne premakne, nič ne vzbudi, nam nič ne pomeni. Kar nekaj, kar nekaj.

Kaj, komu, čemu, v imenu koga ali česa? 

Saj vendar nismo vsi lepo kulturno znoreli in še vemo, kaj je prav in kaj ne, kaj je res in kaj ni, kaj je dobro in kaj ni. Naj se vendar kdo, ki ima, kaj besede, pri tej stvari, že enkrat zbudi. Se pogleda v ogledalo in si prizna, da se bo treba pozimi obleči, da je res gol, da ne pozebe, da ne ostanemo vsi goli in bosi naposled še brez kulture. Marsikaj so nam že vzeli, kulturi in svojemu bistvu pa se naš narod ne bo nikoli odrekel, je nikoli zatajil, ker mu pripada, ker ga je vreden, ker ga živi, kot ga živi mati, ki prepeva svojemu otroku najlepšo pesem sveta. To vsakdo razume in dobro pozna. Cesar pa naj obleče hlače!