Ker se srečujem z ljudmi, ki trdijo, da niso od fantazijskih romanov, zgodb in filmov, pa jih potem vseeno zalotim, da jih žanr kar potegne vase, me je zanimalo, kje tiči razlog, da jim taka zvrst ne odgovarja, oziroma kaj je tisto, ki jih nato prepriča v nasprotno. 

V prvi vrsti me je zanimalo, zakaj fantazija nanje sploh nima učinka. Eni so preprosto dejali, da ne verjamejo v nadnaravne sile in da jim ni logično, kako lahko nekdo leti po zraku, kako je mogoče, da le z zamahom rok ustvari energijski val, ki ponese ljudi kilometre stran, pa do tega, da fantazijska bitja preprosto ne najdejo perfect matcha v njihovih glavah. V takih primerih ni nujno, da fantazija nima trdnih stebrov, na katerih bi pričela graditi svojo zgodbo. Nekaterim tak žanr res ni pogodu. In taki bralci ali gledalci komentirajo pripoved z izjavami, kot so »Ma ja, seveda!« ali »Zakaj je to tako?« »Zakaj pa tega ne razložijo?« »Kako je lahko glavni junak tako štorast in ne ve nič o svojih sposobnostih in kako jih uporabiti? Vse mu morajo drugi povedati!« ali »Zakaj ni glavni junak raje ta stranski, ki vse ve in mora s svojim znanjem pomagati glavnemu junaku, ki se venomer cmeri, preden ukrepa proti sovražniku?« Možnosti sta dve. Bralec ali gledalec se res ne vidi v žanru in takih dejstev ne vzame za samoumevna in nerelevantna. Po drugi strani pa je lahko taka fantazijska pripoved res nedovršena in pomanjkljiva. 

Pa poglejmo od blizu, kje se je fantazija razbila ob izpostavljenih vprašanjih. »Ma ja, seveda!« je vzklik, ko se zgodi nekaj povsem nepričakovanega, ki v zgodbi ni bilo prej opisano kot možno. Do tu je bralec poznal fantazijski svet, junake, njihove sposobnost, možnost, da se lahko pojavijo fantazijska bitja … na lepem pa je nekaj zamajalo to njegovo gotovost in prepričanje v zgodbo. Eno od pravil fantazije je »Ne žanji, česar nisi posejal«, se pravi, »Ne podajaj nove informacije, če je prej nisi omenil ali napovedal.« Zato je mogoče zaslediti take izjave. Po drugi strani pa gre upoštevat tudi dejstvo, da je lahko tak vzklik tudi odraz tistega, čemur Tzvetan Todorov pravi fantazijski učinek. Torej, ko se srečata dve razlagi dogodka; naravna in nadnaravna razlaga. Ravno skozi to nihanje med naravnim in nadnaravnim se ustvari fantazijski učinek. 

Druga izjava »Zakaj je to tako?« nam da misliti, da avtor ni najbolje poudaril ciljev glavnih junakov ali razložil določena dogajanja znotraj fantazijskega sveta. »Zakaj pa tega ne razložijo?« namiguje, da se je nakopičilo preveč odprtih vprašanj, ki še niso bila razrešena, in da avtor ni dal jasno vedeti, da v tistem trenutku ni pomembno, ali se to vprašanje reši ali ne. V tem primeru bralec čuti nelagodje, saj ga je tok informacij in dogajanj pripeljal do točke, ko pričakuje rešitev na težavo in okoliščine jasno namigujejo, da se bo problem rešil. 

Izjavi »Kako je lahko glavni junak tako štorast in ne ve nič o svojih sposobnostih in kako jih uporabiti? Vse mu morajo drugi povedat!« in »Zakaj ni glavni junak raje ta stranski, ki vse ve in mora s svojim znanjem pomagat glavnemu junaku, ki se venomer cmeri, preden ukrepa proti sovražniku?« hodita z roko v roki. Pri takih izjavah ne gre toliko iskati grešnega kozla v avtorju, saj so ta dejstva temeljni draž fantazijskih pripovedi. Če se spomnite, smo izpostavili, da glavni junak nikoli ni popoln, je celo zelo štorast, neveden in preprost. Na njegovem potovanju mu pomagajo prijatelji, ki ga spodbujajo in svetujejo, saj imajo že podobne pridobljene izkušnje. Junaku pa tudi pomagajo učitelji, ki so mu celo določeno nalogo dodelili. V tem primeru gre za bralca, ki se še vpeljuje v fantazijski svet in je vajen akcijskih zgodb in pripovedi iz herojske fantazije, kjer je glavni junak mogočen in ne potrebuje pomočnikov, da bi ga vodili, kajti sam že vse zna, saj je vendarle heroj.