MOJE SVETLOBE 

Svetlobe Arneta HODALIČA. Ne moje.
Imam jo, knjigo MOJE SVETLOBE, s podpisom. Imam ga, koledar za leto 2025. Oboje skladno izbrano, najlepše fotke, ki jih oblikuje pot vrhunskega fotografa. Pot skozi življenje ga zaznamuje. Zaznamujejo ga zgodbe. Zaznamujejo ga ljudje, ki nastopajo v zgodbah. Zaznamuje ga življenje, ki ga živi. Arne! 

Vrhunsko je vse, kar počne. Ker ni polovičar. Ker se poda z vso resnostjo v vse, kar mu predstavlja izziv. In izzivi se kar vrstijo. Od potapljanja in odkrivanja zakladov v morjih, oceanih. Do jadranja. Od sprehodov, ki so tako rekoč popotovanja v vsaj 100 držav sveta. V puščave in pragozd. Med avtohtona ljudstva, med domačine, v kulture, o katerih se nam, navadnim ljudem, niti ne sanja. 

In ko te poti, fotografije, zgodbe Arne združi v celoto, nastane prekrasna avtobiografija. Skozi zgodbe, skozi fotografije. Skozi oči njegove partnerke Katje, ki je ne le njegova učenka, je pravzaprav “kriva” za knjigo MOJE SVETLOBE. Če ne bi bilo nje, ko je ARNE rekel, da odstopa, če ne bi bilo urednic Ane Von Pauer in Tadeje, ki sta tudi moji prijateljici, ko ne bi bilo vseh, ki so sodelovali pri nastanku te čudovite fotografsko pisane avtobiografije, do nje ne bi prišlo. Tako pa … imamo jo. 

Zgodil se je eden najlepših večerov, odkar mojega dragega ni več v tuzemeljskem življenju. Brez heca, eden najlepših dogodkov v zadnjih devetih letih. »No ja, verjetno je bilo srečanje in večer s kakšnim mladeničem lepše«, je hudomušno pripomnil Arne. Verjetno res, a zdaj, danes je top najlepši dogodek v zadnjih leti, sem pripomnila v smehu. 

Zakaj je bil večer tako poseben? Zaradi vrhunskega fotografa, pripovedovalca zgodb, ki jih piše življenje. Zaradi vrhunskega voditelja Jureta Longyke, ki zna narediti dogodek tak, da ga ne pozabiš nikoli. In zaradi vrhunskih glasbenikov, sestre in brata, Severe in Gala Gjurin. Ki vedno očarata. Zame najlepši ženski vokal (za Arneta takisto). Prisrčna interpretacija avtorske glasbe. 
In zgodbe, ki jih Hodalič razpleta ob krasnih fotografijah. Hudomušno, kot zna le on. Pa da ne zanemarim super publike, ki je do zadnjega kotička napolnila dvorano. 

Hvaležna sem Tadeji, ki je edina razumela mojo stisko in mi preskrbela karto. O tem, kaj se je dogajalo pred vhodom v dvorano, ko sem bila trdno odločena in se nisem pustila, da bi me odvrnili od moje borbe, da vstopim, ne bi. Naj pripomnim le to, da se res nihče ni zavzel zame, pa so me mnogi poznali, vsi ali skoraj vsi so slišali, kaj se je dogajalo. Katarza je bila popolna. In sledil ji je MIR, ker sem vedela, da bom priča dogodku. Ni bilo zaman, moj boj za pravico invalidov, invalidke, ki dejansko ne potrebujem sedeža, ker imam svojega, a imam v Kulturnem domu težave že 9 let. Jih rešujem po svojih močeh in jih tudi rešim, a porabim ogromno energije. 

Potem pa se pojavi angel, me objame, Tadeja reče: »Zarja, »šefica« ti bo prinesla karto Ne skrbi. Se vidiva po dogodku” … in že je več ni. Direktorica mi karto prinese. Opravičim se za »štalo«, ki sem jo naredila. Odpeljem se do šeste vrste, se presedem na prvi sedež, vratar odpelje skuter ven, ker mora bit prost prehod v primeru požara.
Aha, jaz pa lahko “zgorim”, saj to že obvladam, saj se ne morem pognati k vratom, ker pač ne hodim. Tako to je, v tej ustanovi. Kljub nenehnemu opozarjanju, da smo invalidi drugorazredni. 
Aja, Nika Škofič, ti bi bila poleg Tadeja edina, ki bi se potegnila zame. Dokaz je proslava ob kulturnem prazniku, 8. februarja 2020, torej tik pred »plandemijo«. Slabih 5 let nazaj. 

Hvala, da sta … hvala, da si Tadeja, sicer sinoči ne bi vstopila v dvorano, morda! 

Vedela sem, da bom, ker me vesolje podpira, sploh takrat, ko nisem slišana in razumljena. Pošlje mi angela, sinoči je bila ta angel Tadeja. 

Hvaležna do večne svetlobe in nazaj.