JOČEM … BOLIIIIIIIIIIIIIIIII

Kot veš, sem se opekla, skoraj »zgorela« 12.12.2024. Potrebujem čas zase, za celjenje, za preveze skoraj vsak dan ali vsak drugi dan. Bila sem tudi hospitalizirana 5 dni, dr. Stanič, naš družinski prijatelj mi je naredil poseg pod lokalno anestezijo.

Hvaležna sem mu, da mi pomaga, hvaležna osebju, ki je tako lepo skrbelo zame, na travmatološkem oddelku SB Franca Derganca v Šempetru pri Gorici.
V vsem mesecu sem bila le 2x na obisku pri svoji sestri Katarini v DSO Vrtojba, kjer je že leto dni. In kjer dobesedno hira, hujša, vsak dan je je manj. Komaj še hodi.
Pred novim letom sem jo obiskala, da ji povem za »nesrečo«.
»Zarja, ne hodi na obisk k meni. Zame skrbijo. Ti pa zdaj rabiš čas, da saniraš opeklino. Ne hodi. Poskrbi zase!« mi je rekla Kiti.

V ponedeljek, 13.1.2025, po pregledu v ambulanti za plastično in rekonstruktivno kirurgijo, ko so me lepo oskrbeli in je bil Oleg zadovoljen, kako se celi, mi je tudi dal zeleno luč, da lahko grem sama v Ljubljano na Sočo, naslednji dan …. Da roka potrebuje gibanje, je še dodal.

No, po tistem sem šla do sestre v DSO Vrtojba. S skuterjem se zapeljem do njene sobe. Vstopim. Smrdi, hudo smrdi. Po »dreku«, ki je povsod po kopalnici in sobi. Že posušeni koščki, a smrdi. In v takem smradu in »dreku« najdem svojo sestro, ki zaprtih oči leži na postelji. Pokličem jo, usede se. »Kiti, vstani, greva ven, tu ni za živet,« rečem.
Ona pa: »Zarja, imam probleme s stomo, zbudila sem se vsa v »dreku«.
»In kaj si si sama potem zamenjala vrečko?« »Ne, so me oni okopali!«

Greva ven, ker ne more moja sestra biti v smradu, jaz pa tudi ne. Peljem jo v pritličje, potem še na kosilo. Kjer ji rečem: »Prosim, ne hodi v sobo, dokler ti je ne spucajo!« »Ne bom!« mi odvrne.
A je šla, ker ne more sedeti, ker potrebuje posteljo … kasneje sem preko Anice zvedela, da so ji sobo spucali šele okoli treh popoldan. Torej je bila soba dobesedno “usrana” najmanj 6 ur.

Ko sem sestro zapustila okoli poldneva, sem se zjokala. Zasmilila se mi je v dno duše. Plačuje velik denar za nego, blizu 1800 evrov. Nima tolikšne penzije. Na srečo ima prihranke, da zmore sama. Pa jo pustijo v smradu pol dneva.

Nekaj smrdi, smrdi v tem domu. Nekaj ni ok. Ker slišim, da osebje odhaja kljub temu, da, menda,  imajo dobre plače. »Staroselci«, menda zato, ker je nova direktorica pripeljala, kar nekaj ljudi s Cerkniškega konca delati v ta dom. In ti delajo le dopoldan, »staroselci« (beri domačini, ki so že od začetka tu, torej leto in pol) morajo delati v turnusih, tudi ponoči. Tak odnos jih moti, zato odhajajo, dajejo odpoved.
Veliko jih je že prej odšlo. Sem se že takrat spraševala, zakaj je tako.

Ja, smrdi, hudo smrdi. Po ne vem, čem, skratka nekaj je hudo narobe. Dom je v privat rokah. Očitno šparajo na stanovalcih, ki se jih tudi vedno več pritožuje nad slabo hrano. Tudi moja sestra in še nekaj njenih sostanovalk od vsega začetka, pravi, da hrana ni ok.
Ja, če so imeli v ponedeljek za večerjo stročji fižol v solati, nekaj ne štima. Že mlademu človeku ne pašejo stročnice zvečer, kaj šele starostniku. In je sestra zvečer Anici povedala, da je spet napihnjena in se boji, da bo zopet štala s stomo.

Tako, spregovorila sem, ta zapis bom sprintala in ga dala v nabiralnik za POHVALE IN KRITIKE.
Ker je nekaj hudo narobe. Bo treba narediti revolt al kako?
Če bo treba, sem prva ZA.

Tako se ne ravna s starostniki, niti pod razno.
Direktorica Ana Petrič, Slovenka leta 2023, čas je, da prevzamete odgovornost za tako stanje v »vašem« DOMU!