In se je oglasila. Blagozvočno in ponosno, milo, nežno in odločno  Neandertalčeva piščal in se prelila v nas iz praspomina v obstoječi čas, da je dih zastal, je srce vztrepetalo. Kaj bi nas lahko še bolj od tega ganilo, kaj bi zmoglo bolj kot to v nas skleniti krog obstoja, vedno, vsega, vsepovsod.  Nič bolj kot to! 

      Na otvoritveni slovesnosti odprtja Evropske prestolnice kulture mesta Nova Gorica in Gorica nam je zastal dih, se je orosilo oko, je zatrepetala dlan, obnemel glas, se je ustavil čas s pričo veličastnosti dogodka, ki smo mu bili priča. Bil je slovesen, enkraten, nepozaben, drag in ljub, čarobno lep, kot je lahko le hod deklet. Bil je hvalnica kulturi in umetnosti življenja in življenju kulture in umetnosti v vsaki iskri, v vsaki pori, v vsaki kaplji našega obstoja. Od nekdaj, zdaj in vekomaj. Ker kaj zmore tako kot pesem, beseda, zvok, igra, ples … tako kot vse, kar je umetnost in kultura, premikati meje naše zavesti, duha, srca, vse do bistva našega obstoja. Do samozavedanja tega, kdo smo. Čemu in zakaj smo tu imenovani življenje, ki nam je dano, namenjeno in podarjeno, če ne zato, da dajemo, kujemo, ustvarjamo, rastemo, se darujemo v imenu svetosti, v imenu resnice, pravice, človečnosti in ljubezni. Zato, da smo Človek z velikim Č. 

     Vsem, prav vsem ustvarjalcem in umetnikom, vsem, prav vsem, ki  ustvarjate in soustvarjate EPK Nova Gorica – Gorica, velja moj globoki  poklon in iskrena zahvala, ker z vsem, kar ste in dajete, darujete, je Svet svetal in lep. Človek človeku brat. Vsak sebi in drugim vest. Svet svetu SVET.