Sreča. Ta beseda je pogosto tista, ki se pojavi v naših mislih, ko razmišljamo o življenju. Tako pogosto iščemo srečo v zunanjih okoliščinah – v materijalnih stvareh, v uspehu, v priznanjih. A morda resnična sreča ne leži v teh stvareh, temveč v tem, kako se povezujemo z nami samimi in z drugimi.

Zdi se, da je sreča pogosto nekaj, kar bomo dosegli šele, ko bomo izpolnili določene pogoje – ko bomo imeli popolno službo, sanjski dom ali brezskrbno življenje. Vendar, ko pogledamo življenje v globino, pogosto ugotovimo, da te stvari same po sebi niso tiste, ki nas izpolnjujejo. Sreča morda ni nekaj, kar bi morali zaslužiti ali doseči, ampak nekaj, kar že imamo, če se le znamo ustaviti in videti tisto, kar nas obkroža.

In če bi začeli iskati srečo v drobnih trenutkih vsakdanjega življenja? V smehu s prijatelji, v toplem objemu, v mirnem sončnem zahodu? Če bi prenehali iskati srečo kot nekaj, kar je zunaj nas, in začeli iskati v sebi, morda bi ugotovili, da je že ves čas bila tam.