V času, ko je svet bolj kot kdajkoli prej potreboval moralni kompas, je v njem tiho, a odločno hodil papež Frančišek. Včeraj, 21. aprila 2025, na velikonočni ponedeljek, je ta nenavadno preprost mož – mož brez zlate mitre, a z zlatim srcem – dokončno odložil svoje breme.

Papež Frančišek ni bil papež moči, bil je papež ranljivosti. Ni pridigal z višine, temveč sedel z ljudmi, poslušal, bodril, objemal. Bil je glas tistih, ki jih družba raje ne sliši: beguncev, revnih, istospolno usmerjenih, zlorabljenih, prezrtih. Njegove besede niso bile bleščeče, a so bleščale v vsej svoji človeškosti.

Ko so mnogi molčali, je on spregovoril. Ko so nekateri branili institucije, je on ščitil človeka. Mnogokrat se je znašel v nemilosti lastne Cerkve, a ni odstopil od svojega poslanstva – od upanja, da Cerkev lahko znova postane dom, ne trdnjava.

Njegov pontifikat je bil zrcalo naše dobe: napol prebujene, napol otrple. V njem smo lahko videli, kako težko je biti dober, pošten, odkrit – tudi v najvišjih krogih. A prav zato je bil tako pomemben: ker je dokazoval, da tudi v beli halji lahko bije srce, ki razume bolečino sveta.

Z njegovim odhodom smo izgubili figuro, ki je znala uravnotežiti nežnost in odločnost, molk in jasen protest. Ne vemo, kaj bo sledilo. A vemo to: bil je papež, ki se je zares trudil razumeti ljudi – ne kot množico vernikov, ampak kot posameznike z ranami in hrepenenji.

Njegov zadnji dan je bil na praznik vstajenja. Morda ni naključje. Morda je v tem tiha slutnja, da besede, ki jih je sejal, ne bodo utonile v molku.