(ali: E, ki je trikrat poskusila reči “eee” in potem obupala)

E je samo vmes.
Nikoli ne vodi.
Nikoli ne zapira.
Je kot dih, ki ni vdih in ne izdih,
ampak tisto vmes, ko še ne veš.

E se pojavlja, ko nimaš več kaj povedati:
eeeeee…
pa bi rad, da misliš, da si pameten.
Ali da bo nekaj prišlo.

Ampak nič ne pride.
Samo še več e.

Včasih bi rada bila energija.
Ampak je bolj epilog.
Končni izdih.
Nekaj, kar pride za D, in pred F,
kot stisk roke brez dlani.

E hoče biti pomembna.
Zato se ponavlja.
Zato obstaja EEE –
in še vedno ni nihče navdušen.

E se oglasi:
E
(eho v prazno školjko)